Nova Zelandija je protiutež Sloveniji. Vsaj v geografskem smislu. Če bi začeli vrtati zemeljsko oblo v Sloveniji, bi znova prišli na svetlo prav tam, v Aotearoi, Deželi dolgega belega oblaka. Tako ji pravijo domorodci, ki so živeli tam, veliko preden so jo odkrili evropski kolonialisti.
Na mojem seznamu je Nova Zelandija še vedno ena najlepših krpic sveta. Tudi zaradi Maorov, njihove kulturne dediščine, smešnih navad, kot je posedanje na pokopališčih pri svojih rajnih, in njihovih strašno zanimivih strašilnih borilnih veščinah. Potovanje po Novi Zelandiji me je često spominjala na dom. Razen, ko sem se vozila po neskočnih, mirnih in neobljudenih obalah, kjer so mi delali družbo delfini, ko so potovali z menoj. Flora in favna, te (pre)majne lepotice sredi Pacifika, sta zaradi osamitve škrbine od preostanka kontinenta v glavnem endemična: kivi ptiči, kivi sadeži, kivi ljudje in tako naprej.
Nikjer drugje kot v Novi Zelandiji nisem videla več ljudi na poti v službo sedeti v kanujih, viseti na skirojih, rolerjih in kolesih. Nič čudnega, da v šport zaljubljeni narod piše tudi zgodovino sveta: Sir Edmund Hillary je prvi osvojil Mount Everest; Richard Pearse je v svojem letalu domače proizvodnje letel celo pred bratoma Wright; John Britten, mehanični mojster, ki je v domači garaži skonstruiral najhitrejši motocikel na svetu; Bob Charles, najboljši levičar med golfisti na svetu in tako naprej.
Da Novozelandci nimajo vsega v mišicah, ampak precej tudi v glavah, zagovarja dejstvo, da je njihov Herold Williams bil daleč najboljši poliglot vseh časov. Tekoče je govoril 58 jezikov. Ne vem, če so Novozelandčanke najboljše volilke, vem pa, da so bile prve ženske na svetu, ki so to postale.
Nova Zelandija je v glavnem precej pred nami. Če že po ničemer drugem ne, pa zagotovo po soncu, ki jo obsije prej kot vse nas ostale na drugih delih sveta.
