Imeli smo kužka Tora ,ki je bil rjav. Na vratu je imel belo liso, bil je prijazen , opravil je vaje poslušnosti, spomladansko preizkušnjo in hodil na vaje v pasjo šolo na Brezovici. Tam je bil prav tako odličen. Vedno je bil najboljši od vseh kužkov na vseh tekmovanjih za najboljšega lovskega psa. Imel je dve sestrici , ki jima je bilo ime Tisa in Trisha. Imel je tudi bratca Taja, ki je bil z njim na preizkušnji Taj je bil manjši kot Toro. KO je bil Toro na ocenjevanju so ga izmerili in bil je en centimeter prevelik za svojo pasmo. Le pri tem ocenjevanju telesa je bil prav dober. Ko je bil star komaj nekaj dni si je v sprednjo desno tačko zapičil ogromno debelo trsko. Šepal je cel petek in celo soboto v nedeljo pa sva ga z očijem peljala k veterinarju. Šla sva do ambulante pa je bila zaprta, ker je bila nedelja. Zato sva šla za Bežigrad in ga je tam veterinar pregledal. Zbezal mu je trsko ven iz tačke in nato mu je dal še antibiotike. Kmalu se je pozdravil. Znal je odpirati vrata, omare hladilnik pečico in znal je pozirati pred kamero, nosil je kapo , in včasih celo sončna očala. Slušalke za zimo in očijeve škornje za lov. Na začetku, ko je prišel je lovil metlo, grablje in grizel motiko. Ko sva šla z očije m na sprehod je raznašal odvrženi stiropor. Bil je zelo suh, če prav je veliko jedel. Včasih je šel drugemu psu Foru strašno na živce ,ker ga je grizel in se včasih preveč razigrano igral. Skratka bil je super kuža. Bili smo veseli dokler se ni izgubil. Nismo ga še našli. Mogoče ga bomo našli mogoče pa ne. Veseli bomo če ga bomo našli. To je moj opis o Toru.
Otroški kotiček Nova zgodba: Irena Ida Katarina Zupan, 9 let: O psu Toru
