Spoštovani,
v jezikovno pestri zbirki Bralec, v katero smo letos poleg enega izvirnega romana vključili dela, prevedena iz ruščine, hrvaščine, poljščine, češčine, nizozemščine, nemščine, norveščine, španščine, angleščine in francoščine, sta izšla romana švicarskega pisatelja romunskega rodu Catalina Doriana Florescuja Slepi maser in francoskega pisatelja Pierra Michona Mala življenja.
Catalin Dorian Florescu – v Švici živi od leta 1982 – je po izobrazbi psiholog. Njegov slog pisanja se navdihuje pri balkanskem ljudskem izročilu in pripovedovanju, zaradi česar se ga je oprijel vzdevek »Kusturica v literaturi«. Slepi maser, njegovo prvo v slovenščino prevedeno delo, vsebuje prepoznavne avtobiografske elemente, kot model za naslovni lik v romanu pa je avtorju služil resnični romunski slepi maser, o katerem je posnel tudi kratek dokumentarni film. Roman je prevedla Jana Ambrožič.
Florescu je 20. novembra letos postal dobitnik prestižne švicarske književne nagradeza njegov zadnji roman Jacob beschliesst zu lieben. Švicarska književna nagrada, ki jo od leta 2008 na baselskem literarnem festivalu (BuchBasel) podeljuje Švicarska knjigotrška in založniška zveza (Schweizer Buchhändler- und Verleger-Verband, SBVV), je po pomenu in ugledu že primerljiva z ne mnogo starejšo nemško književno nagrado (Deutscher Buchpreis), ki jo nemški založniki in knigotržci izročijo na frankfurtskem sejmu, a s to razliko, da je švicarska namenjena le švicarskemu pisatelju, in to za knjigo, roman ali esejistično delo, napisano v nemščini. Nagrado so doslej dobili Rolf Lappert, Ilma Rakusa in Melinda Nadj Abonji.
Roman Mala življenja je prvenec Pierra Michona, zdaj 66-letnega francoskega pisatelja, ki je leta 2009 za svoj zadnji roman, Enajsteri (Les Onze), prejel veliko nagrado Francoske akademije za roman. Mala življenja so zgodbo o nesreči, besu in norosti. Osem portretov deželanov iz avtorjevih rojstnih krajev pripoveduje o ljudeh, ki niso nikdar uresničili svojih sanj: o izseljenem kmetiču, ki ga pogubi Afrika, o zapitem župniku, ki mašuje v prazni cerkvi, o umrlem detetu … Leta 1984, v obdobju estetskih iskanj po zatonu novega romana, je ta prvenec naznanil premlajeno psihologistično naravnanost francoske proze. Roman je prevedla Saša Jerele.
