Zaznamovala jo je zgodovina s čudovito arhitekturo, umetnostjo, literaturo in z mogočnimi vladarji od Ivana Groznega, Katarine Velike in okrutnega Stalina. Ko slišiš ime Moskva, se ti najprej prikaže podoba enkratne katedrale Vasilja blaženega z devetimi stolpiči v pravljičnih barvah, potem je na vrsti Kremelj z rdečim obzidjem in zlatimi cerkvenimi kupolami, pa Stalinovi nebotičniki in ogromne blesteče najnovejše stavbe, ki štrlijo visoko v nebo na drugi strani reke. Največja prestolnica v Evropi kljub temu, da se razprostira na 2400 kvadratnih kilometrih ne sodi med betonske džungle, ker je čista in zelena na skoraj 40 odstotkih površine. Duši jo silno gost in hrupen promet, četudi premore dve prometni obvoznici . Skratka, Moskva ima več obrazov, zelo pomlajenih v času po Gorbačovu. Tudi ljudje so bolj sproščeni in prijazni kot nekoč, ko se s tujci niso upali pogovarjati, kar sem doživela pred tridesetimi leti kot gostja ruske revije za ženske. Obiskala sem še Delovega dopisnika Tita Doberška in ko sva se bučno pozdravila, je njegova žena odprla vodo v kuhinji in kopalnici, da je šum preprečil prisluškovanje!!!
Putinov helikopter med zlatimi kupolami in rdečim obzidjem
Moskva je dobila ime po močvirju, ki je nekoč obvladovalo ozemlje s tremi rekami. Tu se danes bohoti velemesto s skoraj trinajstimi milijoni prebivalcev. Njegovo osrčje je Rdeči trg s Kremljem, največjo trdnjavo v Evropi s površino 28 hektarov. Čeprav je v njej sedež vlade, je zgodovinski del dostopen za obiskovalce, ki ga množočno oblegajo pod strogim nadzorom, saj te pred vhodom pregledajo kot na letališčih. A začudeno ostrmiš, ko opaziš helikoptersko pristajališče prav sredi Kremlja, namenjen Putinu, da se izogne prometnim konicam, ko prihaja v službo. Vsakič se pripelje z dvema helikopterjema, da se ne ve v katerem sedi on.
Prvo obzidje je v 12. stoletju zgradil knez Jurij in je bilo leseno. drugo kamnito, v 15.stoletju so prišli na vrsto rdeči zidaki v obsegu dveh in pol kilometrov. Torej, ne gre za komunistično barvo. Knez Ivan tretji je pred dobrimi petsto leti prvi v Kremlju sezidal palače in cerkve z značilnimi čebulastimi kupolami v zlatu, kakršnih je v Moskvi kar 600! In prav lepo jih je videti, ko se bleščijo v soncu.
Zakaj je Ivan Grozni ubil sina in kam je izginula srebrna krsta drugega sina
Zanimiva je katedrala arhangela Mihaela z grobnicami pomembnih princev in cesarjev. Med njimi sta kamnita sarkofaga prvega ruskega carja Ivana IV Vasiljevića Groznega, okronanega leta 1547, s sinovoma Fedorom in Ivanom. Ker je bil zelo jeznorite narave, je slednjega lastnoročno ubil z žezlom. Tako je usodno zapečatil svojo dinastijo, saj je pokončal svojega prestolonaslednika. Vzrok uboja: sin je branil ženo, ker jo je oče pretepal zaradi njene, zanj neprimerne obleke. Torej, gre za groznega človeka, čeprav me je moskovski kolega prepričeval, da beseda grozni v arhaični ruščini pomeni veličastni, mogočen. Po drugi strani je bil res veličasten, saj je srednjeveško Rusijo povišal v imperij saj je osovojil Sibirijo. Med grobnicami so leta 1812 rovarili Napoleonovi vojaki in ukradli dragoceno krsto iz srebra iz kapele, posvečene Dimitriju Careviću, najmlajšemu sinu carja Ivana Groznega, ki je bil ujet na bojnem polju in potem umorjen v eni od bitk s Tatari, ko so Rusi osvajali Kazan.
Med vladarske velikane sodi Katarina Velika, nekdanja nemška princesa, izobražena, odločna, podpornica znanosti in ne nazadnje pohlepna bojevnica za nova ozemlja z vojno proti Turkom, Švedom in Poljakom. Rusijo je povečala z Aljasko. A osebno ni imela sreče. Znana je po številnih ljubimcih, tudi Potemkin je bil med njimi, kajti moža cesarja Fedoroviča so ji ubili, prav tako sina, hčera pa ji je umrla zaradi bolezni. Tako je za prestolonaslednika določila svojega vnuka.
Stalinova dediščina so nebotičniki z zvezdo na vrhu iz 20 kg zlata
Najbolj ohranjena in najstarejša je kremlejska cerkev Marijinega vnebovzetja. Najbogatejša z zbirko kronskih draguljev pa je zakladnica v eni od kremeljskih cerkva. Mnogim vojnam navkljub je ta kremeljska trdnjava obstala: nekateri okupatorji so se ji izogibali, nekateri so jo deloma poškodovali kot na primer Napoleon, Tatari so mesto popolnoma uničili, Kremlju pa prizanesli, ker so se vanj vselili kot vladarji za stoletje in pol.
Svojstveno zgodovino ima najvišja, 103 metre visoka pravoslavna cerkev Kristusa odrešenika, ki se bohoti ob obali reke Moskve. Zgradili so jo po koncu vojne z Napoleonom. Stalin jo je porušil, da bi jo nadomestil z megalomansko sovjetsko palačo, a ga je ustavila Hitlerjeva vojna. Leta 1990 so jo kot repliko ponovno zgradili z dodatkom prireditvene dvorane, muzeja in restavracije pod katedralo. A Stalin je za seboj pustil večni pečat z nebotičniki kot je skupina Sedem sester, dograjenih leta 1947, prav ob osemstoti obletnici ustanovitve Moskve. Tekmoval je z Američani, a v značilnem stopničastim ruskim slogom. Na vrh osrednjega stolpa je nameščena ogromna, 20 kilogramov težka zlata zvezda, ki se vrti v rdeči luči vgrajenih rubinov…za večno. V eni od Sesterskih stavb s 36 nadstropji domuje moskovska državna univerza, ki šteje 30 tisoč študentov: za pridne je študij brezplačen, za manj prizadevne je plačljiv. Pogovarjala sem se z Američanom ruskih staršev in tudi ruskim državljanstvom. Ker je študij v ZDA drag, je Dimitri prišel študirat na Lomonosovo univerzo z namenom, da se po diplomi vrne domov. »Ostal sem tu, čeprav sem se dokaj namučil, da sem se naučil pisati. A kmalu sem ugotovil, ker je v Rusiji lepše živeti, boljše in cenejše jesti, da ne govorim o prijateljstvih in mentaliteti. Ko grem na obisk k staršem in sestri v ZDA pa mi znanci rečejo, da sem nor!«
Podzemna železnica je ogromna in razkošna umetniška galerija
Moskva je mega mesto presežnikov, edinstvenih na svetu. Takšna je 300 kilomatrov dolga podzemna železnica z 200 postajališči, beri dvoranami v marmorju, z dragocenimi lestenci in celo zlatimi mozaiki na obokanih stropih. Vmes so umetnine, katerih se v Louvru ne bi sramovali, saj so marsikje podpisana znana imena, tudi iz tujine. Kar nekaj jih je dobilo nagrade prav na račun dela v metroju. Zanimivo je, da je Stalin, okrutni vladar imel posluh za umetnost in je v času gradnje podzemne železnice v tridesetih letih minulega stoletja najemal najboljše arhitekte, slikarje in kiparje. Podzemlje je pravo čudo sveta: vsaka postaja ima svojo umetniško zgodbo z motivi iz burne ruske zgodovine, iz vsakdanjega življenja ljudi v narodnih nošah, delavcev v času socializma, prizori iz vojn, portreti vojskovodij, herojev, celo živali pa pokrajin iz različnih delov Rusije, mozaikov Moskve, kipov znamenitih mož – samo Stalina so odstranili – in vitražev z rožami, da se počutiš, kot da si v kaki katedrali in ne v metroju. Med drugi svetovno vojno so tu bila varna zaklonišča. V teh podzemnih palačah se odvijajo tudi razne prireditve, zlasti koncerti, festival rocka se dogaja celo ponoči, ko ni potnikov. Teh je dnevno neverjetnih šest milijonov, a posebne gneče ni, ker vlaki vozijo z minutnimi premori. A po tleh ni nobenih čikov, nobenih smeti! Še zrak ni zatohel, kot je, denimo v Parizu, kjer te s sten vabijo nešteti reklamni plakati in pozorila; pazite na osebne stvari.
Wind of change z dobre in slabe plati
Ko sem spet videla Moskvo po dvajsetih letih me njena preobrazba zelo presenetila. Že prvi dan sem na Arbatu, priljubljeni promenadi, opazila, da ljudje ne hodijo naokoli mrkih obrazov in se ne izogibajo tujcev, kot nekoč. Vljudno ti razložijo, kako najti stavbo, ki jo iščeš, celo pospremijo te del poti. Jezik ni ovira, ker se Slovani nekako razumemo, a mladim angleščina kar teče. Moskva je ob večerih in nasploh zelo živahna, lokali so polni, gledališča tudi tako, da konec oktobra, ko sem se udeležila mednarodnega kongresa turističnih novinarjev, nismo dobili vstopnic za Boljšoj teater. Pač pa smo se udeležili festivala Krog svetlobe v parku pred velikansko stavbo univerze Lomonosova, na katero so projecirali svetlobne laserske slike iz narave, mestnega življenja, zgodovine Rusije, razne umetniške zadeve s spremljavo glasbe, kar privlači bojda kar milijon obiskovalcev, saj se to dogaja na več koncih Moskve.Tudi stavba ministrstva se spremeni v pravljično zgradbo.
Wind of change je prisoten vsepovsod. Pesem Veter sprememb so Scorpions band posneli v čudovitem parku Gorki z visokim drevjem in jezerci na obrežju reke Moskve v spomin na leto sprememb z Gorbačovom. Na cestah ni več moskvičev, mladi se oblačijo po modi, v gostilnah in trgovinah so prijazni tako, da sem v razkošni blagovnici GUM na Rdečem trgu po nakupu čevljev –stari so me ožulili- dobila šopek vrtnic in popust! Cene so sicer zelo različne, ker so tudi trgovine različne, prebivalci pa razdeljeni na bogate in navadne, a tudi revne. Vendar na ulicah ni beračev. Hrana se mi je zdela cenejša kot pri nas. »Žal nam je, da nas je EU kaznovala s sankcijami, pri nas smo na zgubi potoršniki, pri vas pa pridelovalci hrane.Temu se je pridružil še padec cen nafti in plinu pa smo spet v krizi,«mi je potarnal ruski kolega Vasilij, češ, »Wind of change« iz zahoda nas je obdaril z ene in udaril z druge plati. Tudi rubelj je padel. Zanimive so cene stanovanj: v mestih so visoke, na podeželju dva do trikrat nižje. Mladi se pač selijo v mesta.
Moskva podpisi k fotografijam:
1. Pogled s Putinovega heliodroma na mesto zunaj Kremlja.
2. Trojica najbolj obiskanih kremeljskih čudovitih cerkva.
3. Carski top težak 529 kilogramov, vlit v daljnjem Kazanu leta 1711 in okrašen z levjo glavo na eni strani in z levom, ki se bori s kačo na drugi. Bojda je bil neuporaben za vojskovanje.
4. Vhod v razkošno veleblagovnico GUM. Notranjost krasijo vodometi, kipi, vitraži in privlačne izložbe zlasti z blagom prestižnih blagovnih znamk.
5. Simbol Moskve cerkev sv.Vasilija in policaj na pragu Kremlja sta največkrat fotografska tarča turistov.
6. Portret Ivana Groznega, prvega cesarja velike Rusije in prvega vladarja, ki je uzakonil kmetijstvo in policijo.
7. Ni je prireditve s folklornimi plesi. Na sliki so priljubljeni kozaški plesalci.
8. To ni plesna dvorana, ampak je postajališče podzemne železnice.
9. Prijazna princesa z ulice ni le fotografski model, ampak je tudi na razpolago za informacije.
10. Boljšoj teater okrašen z lasersko projekcijo cvetja.
Tekst in fotografije: Albina Podbevšek
