Pesnico Eriko Vouk smo v Ventilatorju besed že večkrat predstavljali. Prav tako njeno poezijo, ki me vedno znova očara.
Vir fotografije: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/vouk-erika/
Erika Vouk je že kot deklica začutila, kako se v njej sprožajo pesmi. Prve je napisala pri sedemnajstih v gimnaziji iz silnega čustvovanja, do ušes zaljubljena, in jih objavila v gimnazijskem glasilu.
»Takrat sem že vedela, da bom pisala, čeprav zelo dolgo po tistem nisem napisala skoraj ničesar. Prvo zbirko sem ustvarila veliko kasneje – na dušek leta 1982 – in jo nato nosila po Ljubljani od založnika do založnika. Sprejel jo je Kajetan Kovič pri Državni založbi Slovenije in je izšla leta 1984. To je bila Bela Evridika. Tenka knjižica, ki sem si zanjo želela preprostih neplastificiranih platnic, a jo je opremil Matjaž Vipotnik in bila sem silno ponosna.«
(Vladimira Rejc: Čarovnija pisanja, portreti slovenskih književnikov, 2005)
V mokrih rjuhah se veter hladi,
razgaljena vročica
visokega dneva,
trohneče plasti
smolnatih iglic
in žitka
brezvoljna želja
in voljna nemoč
senčnega počitka.
V zelenem čaju mušica.
(Erika Vouk: Rubin, Založba Pivec, 2007)
