V Mehiki nam ni nikoli dolgčas. Komaj smo si dobro opomogli od “domovinskega meseca” septembra, ko Mehika slavi svojo neodvisnost od Španije, nas je koledar 12. oktobra pahnil v slavje ob dnevu odkritja Amerike, od takrat naprej pa se pripravljamo na praznovanje dneva mrtvih. Dan mrtvih, ki ga Mehičani slavijo 1. in 2. novembra, je v skladu s pravili, da mora biti v Mehiki vse, tudi smrt, odeto v žive, vesele barve in da se je treba pokojnikov spominjati z veseljem in kančkom nostalgije.
Veliko je že bilo napisanega in povedanega o posebnem odnosu, ki ga Mehičani gojijo do smrti. Octavio Paz je na primer v Labirintu samote zapisal, da njegovi sonarodnjaki s smrtjo koketirajo in se z njo šalijo, kar na prvi pogled verjetno drži. V resnici pa so Mehičani, dediči prehispanskih in španskih srednjeveških verovanj, ki jim zgodovina in tudi sedanjost nista prizanašali, razvili svojevrsten, erotičen odnos do smrti, ki je zaradi svoje nenadnosti sestavni del življenja, kakor so sestavni del življenja tudi vsi pokojniki. Ker je mit v vsakodnevnem mehiškem življenju še zelo prisoten, zlasti pri indijanskem prebivalstvu, se meje med resničnostjo in sanjami marsikdaj zabrišejo, zavoljo česar so tudi meje med našim in “onim” svetom pogosto nejasne. Legende iz kolonialnega obdobja vedno dopuščajo možnost, da bo pokojnik, ki mu je bila storjena krivica, vstal iz groba in se maščeval za storjeno zlo ali svetu razkril resnico. Izvrsten primer tega dvojnega sveta je roman Juana Rulfa Pedro Páramo, ki ga imamo v slovenskem prevodu Alenke Bole Vrabec. Mehičani torej svoje mrtve obžalujejo enako iskreno kot ljudje po vsem svetu, so pa zaradi zgoraj naštetih dejstev in še katerega drugega do nje razvili poseben odnos.
Morda bi lahko rekli, da si pred smrtjo ne zatiskajo oči. Da se ne bojijo okostnjakov in lobanjic. Da so ti skozi vse leto, ne le na dan vseh svetih, prisotni v mehiških domovih. Marsikdaj se nam bo s kakšne police režala očarljiva Katrina (mehiška Matilda), okostnjak, oblečen v imenitno obleko iz kolonialnega obdobja, s širokokrajčnim klobukom na glavi. Tudi v trgovinah z mehiškimi izdelki domače obrti bomo našli police z okostnjaki: nekateri bodo sestavljali mrtvaški orkester, drugi bodo pili v kantini, kakšna Katrinca pa bo s sombrerom, poveznjenim čez obraz, spala pod kaktusom. Memento mori.
Prav zato ne preseneča, da se mehiški otroci okostnjakov ne bojijo. Te dni bodo otroci iz vrtcev in šol prinesli risbe okostnjačkov, ki jih bomo starši izrezali, prilepili na karton in jih kar najbolj domiselno oblekli. Svoboda pri izbiri oblačil je velika, zato bodo nekateri Katrino oblekli v klasično žametno obleko, drugi pa jo bodo posadili na motor ali ob bok kakšnemu heroju iz sveta risanega filma. Otroci bodo izdelke odnesli nazaj v šolo, kjer jih bo učiteljica obesila na vidno mesto, nato pa se bo glasovalo za najlepše oblečeno smrt. Zmagovalec ponavadi dobi hlebec mrtvaškega kruha, ki je izjemno okusen, s skeletom okrašen sladek beli kruh.
V tem času bodo povsod stali mrtvaški oltarji, okrašeni s cvetovi mehiških poljskih nageljnov, z lobanjicami iz sladkorja, mrtvaškim kruhom, sladkarijami in drugim. Mrtvaški oltar naše rajnke, ki bodo v teh dneh zagotovo pripotovali z onega sveta, vabi, naj se ob svojem prazniku okrepčajo z jedmi in pijačo, ki so jo za življenja najraje uživali. Da bodo pokojniki vedeli, kam morajo priti, bomo na oltar postavili svečo, do oltarja speljali pot iz lističev poljskih nageljnov, na oltar postavili fotografije naših rajnkih, vsaki sladki lobanjici na čelo nalepili listek z imenom našega pokojnika, k vsakemu portretu postavili kozarec vode, da se bo popotnik odžejal od dolge poti, in, kot sem že rekla, na oltar postavili jedi in pijačo, ki so jo stari imeli najraje. Tako bo doma; nekateri pa bodo vso hrano odnesli kar na grob, kjer bodo prebedeli noč s 1. na 2. november in intenzivno doživljali svet mrtvih. Nekateri bodo šli celo tako daleč, da bodo iz groba vzeli pokojnikove kosti, jih okopali in lično pospravili nazaj v ljubo zemljo. V Mehiki, kjer je raznolikost pravilo, dela vsak po svoje, pač glede na to, od kod prihaja in v kaj veruje. Pravil ni, vse je sprejemljivo.
Mehiškost v dobri meri določa zavest o umrljivosti, o končnosti. Znameniti azteški pesnik Nezahualcoyotl, kralj iz Texcoca, je v svoji poeziji obžaloval dejstvo, da so ga bogovi poklicali na ta svet, ker bo moral umreti, saj je smrt nujni konec vsakega življenja, hkrati pa tudi začetek novega. Španski osvajalci so v Mehiko zanesli motiv mrtvaškega plesa, ki je bil prisoten v španski literaturi srednjega veka. Dokončno pa je podobo smrti v mehiški umetnosti ustoličil grafik José Guadalupe Posada, ki je s svojimi mrtvaškimi grafikami vtisnil pečat koncu 19. in začetku 20. stoletja. Njegove Katrine, elegantno opravljene dame s pokrivali in obiljem korald okoli vratu, so še dandanes med najbolj pristnimi mehiškimi umetninami, znane pa so kot “calaveras”, lobanje.
To ime, “calaveras”, se je preneslo tudi na poezijo, ki jo Mehičani pišejo v času okoli prvega novembra. Gre za epsko poezijo, pisano v tradicionalnem španskem osmercu, ki ima šaljiv ali satiričen ton. Ko 1. novembra odpremo kateri koli časopis, lahko v njem preberemo “lobanjico”, namenjeno glavnemu uredniku časopisa, kakšnemu znanemu novinarju ali celo predsedniku države. Šole in druge skupnosti prirejajo natečaj za najboljšo “lobanjico”, radijske postaje vabijo svoje poslušalce, naj jim lastne pesmi preberejo v eter. Tema se ne spreminja: oseba, ki ji je pesem namenjena, se spogleduje s smrtjo, ta ji da kakšen dober nasvet, jo mahne po glavi, povleče za nogo in na koncu odpelje s seboj. Glede na to, da se letos v medijih na veliko govori o privatizaciji državnega naftnega podjetja Pemex, je zelo mogoče, da se bo marsikatera pesem poigrala s to temo, vprašanje pa je, ali se ne bo v kakšni “lobanjici” razkrilo tudi to, s katerim mafijskim kartelom sodelujejo določeni državni upravniki. “Lobanjice” so bile v času diktatorja Porfiria Díaza, ki je vladal konec 19. stoletja, prepovedane, saj so javnosti razkrivale početja mehiške vlade, zato so pesnike preganjali. V današnji demokraciji oblasti tega ne počno, kljub temu da morajo prenesti marsikatero pikro na svoj račun. “Lobanjice” bomo dobivali tudi od svojih prijateljev po elektronski pošti in če bomo komu še posebej pri srcu, nas bo v pesmi omenil … recimo, da nas je smrt prijela za komolec in nas povlekla s seboj. Ne nujno v grob: Katrina zelo rada zavije tudi v kantino, na ples ali na tekilo.
