Lilijana Homovec je zanimiva ustvarjalka. Pesnica in pisateljica. Njeno ustvarjalnost spremljam že nekaj let. Posebej me pritegne njena poezija, saj sem tudi sama pesnica.
Slovenski knjižni trg je obogatila s knjižno noviteto Kje se podnevi skrivajo tulipani (Hirondelle, 2026).
» Prevečkrat se zalotim, kako podvomim v napisano, še preden pridem do konca. Pesmi ne pustim rasti z življenjem. Preprosto, ne dovolim ji. Ker ne verjamem vase. Zato se preprosto borim z besedami, s smislom, namesto da bi jih samo položil, kot domine, eno za drugo. In ji zaupal. Tako kot one zaupajo meni. Ampak ne gre. Pesnica nima te težave. Njene male zmage niso posledica bojevanja za pesem ali proti njej. Še zgolj dokaz obstoja, ki nam včasih pusti zadihati, nagrada za trud, ki je popolna ljubezen…« je zapisal v spremni besedi Esad Babačič.
Poletje po Ivani Kobilci
Za danes samo iluzija
nekega miru in obljube doživetja,
samo iluzija drobnih dišečih cvetov
sredi velikih, bizarnih lažnih obljub
v svetu na drugi strani zidov.
Teža porabljenih besed zastira sonce.
iz gostih oblakov govorjenja dežuje žalost,
ki se ponikne v podzemlje, v preteklost,
ampak prekriva obljubo v prihodnosti,
položeno Fanči v naročje.
(Lilijana Homovec: Kje se podnevi skrivajo sanje? Hirondelle, 2026)
Prijetno poetično branje, razmišljanje, drage bralke, dragi bralci.
