O pripovedovanju pravljic

0
842

Raziskovanja pravljic se lotevajo različni strokovnjaki, tako etnologi  kot folkloristi, literarni teoretiki  in slavisti, filozofi, pedagogi, psihologi in psihoanalitiki, knjižničarji in celo kateheti.  Tudi ljubiteljsko se s pravljicami ukvarja marsikdo. In tu so še  pisatelji, ki v  pravljici iščejo navdih za ustvarjanje lastnih zgodb. Vsaka teh ved ali strok v pravljicah išče in poudarja kaj drugega: ta njeno mitološko razsežnost, druga njeno družabno in zabavno funkcijo, spet tretja njeno pedagoško vrednost, zgodovinsko in etnološko pričevalnost, način, kako  pravljica od ust do ust  potuje po svetu, od naroda do naroda… in tako dalje, vse do pojma duše in arhetipskih predstav, ki so se iz sive davnine v naši podzavesti ohranile prav do danes.

Ker sem zaposlena kot mladinska knjižničarka, kjer med drugim tudi pripovedujem otrokom pravljice, sem se odločila, da bom v tem prispevku skušala povedati kaj o nastanku in  pomenu  in  pripovedovanja.  

 

 

SPOMINI

S pravljicami sem se kot mnogi  otroci tudi sama najprej srečala v domači družini, kjer sta  jih  sestri in meni pripovedovala in brala starša. Zelo rada sta pripovedovala tudi o svojem življenju, o otroštvu, starših, bratih in sestrah, o šolanju, o času med vojno. Pravljice mi je brala in pripovedovala tudi teta Gusti Modrijan v Bršljinu pri Novem mestu, kamor smo se radi  odpravili na počitnice. Njo in teto Olgo Globelnik, ki je stanovala v stari kmečki hiši z debelimi zidovi in majhnimi okenci, tam čez cesto, blizu kapelice, sem zelo rada poslušala. Sploh sem rada poslušala stare ljudi in mama mi pravi, da sem »kar naprej letala za njimi«.  Ko sem bila na počitnicah pri teti in stricu na Krasu, sem jima večkrat lahko prisluhnila, ko sta se spominjala svoje preteklosti in življenja v vasi nekoč. Tata pa nam je večkrat bral ali pripovedoval kraške pripovedke, ki jih je zbiral po vaseh ter jih pod naslovom Moja nona pripoveduje tudi objavil v reviji Galeb. Seveda so vsi ti spomini na moje zgodnje otroštvo le medli – ostal je prijeten občutek topline in varnosti, s katero so nas obdajali odrasli in spomin na čudenje, kaj vse znajo  in kako zapleteno je življenje.  Še vedno pa se živo spomnim  očetovih živahnih modrih oči, ko sem mu kot otrok sedela v naročju, se dotikala njegovih rok in ga nenadoma začudeno vprašala, kje ima prste. Da ne bi ranil nežne otroške duše z bridko resnico, da mu jih je kot desetletnemu dečku  odneslo, ko je eksplodirala bomba, je nagajivo odgovoril: »Miške so mi jih  pojedle.«

Mimogrede, miške so imele najbrž zelo rade tudi mojo mamo. Nekoč sta nečakinji prišli domov, ko je ravno delala red v kleti. S stopnic sta ji zaklicali: »Nona, kaj delaš?«  »Miški stanovanje pospravljam!«, se je veselo oglasila iz kleti. Kdo ne bi imel rad take none?

Pravljice nam je v otroštvu pripovedovala tudi učiteljica Tončka Senčar, ki je bila naša varuhinja v Dnevnem domu. Takrat je bil pouk še v dveh izmenah in otroci smo tja hodili v času, ko ni bilo šole, naših staršev pa ni bilo doma. Naredili smo naloge, potem pa smo se vsedli okrog tršice Tončke in jo prosili za pravljico. Tršica Tončka je bila srednje postave in precej okrogla, udobno se je namestila v svojem stolu in začela pripovedovati, mi pa smo jo poslušali z odprtimi usti.

Piranski otroci so zelo radi obiskovali tudi teto Elo. Teta Ela je bila upokojena učiteljica. Živela je v majhnem stanovanju v ozki ulici blizu Pionirskega doma. Bila je prijazna in dobra. Otroci so toliko pripovedovali o njej, da sem se čutila prikrajšano, ker je nisem poznala. Imeli so jo radi, ker si je zanje vzela čas.

Ko sem se naučila brati, sem pravljice tudi sama brala. Najljubše so mi bile Šeherezadine in seveda slovenske ljudske pravljice. Te knjige iz mojega otroštva me spremljajo še danes. Tudi potem so bile pravljice moje najljubše čtivo: indijanske, eskimske, turkmenske, perzijske, afriške, laponske…vse sem imela najraje. Kasneje sem tudi sama hodila po terenu in jih snemala. Tudi prevajala sem jih. Najraje pa sem jih brala nečakinjam.

Svojo prvo pravljico, ki se je spominjam, sem povedala tovarišici v četrtem ali petem razredu osnovne šole. Bilo je ravno po zimskih počitnicah, ko naj bi pripovedovali, kaj vse smo doživeli v tem času. Vsi otroci so pripovedovali o počitnicah kje drugje. Ko sem prišla na vrsto, je učiteljica opazila, da imam prste na roki povite s povojem in je vprašala, kaj se mi je zgodilo. Ne vem, kaj me je prijelo, morda me je bilo sram, ker nismo nikamor odpotovali…in sem začela pripovedovati, kako »sem bila  pri teti na Krasu, kjer je bilo veliiiiko,  ogrooomno snega in jaz sem se sankala in sanke so tako drvele po strmem pobočju, da jih nisem mogla ustaviti in sem se zaletela v skrivenčeno  drevo, ki je raslo  sredi poljane  in sanke so se razletele in jaz sem se popraskala«. Hkrati, ko sem si vse to izmišljala, sem se sama sebi čudila, kako lažem, a se nisem mogla ustaviti. V duhu sem videla pred seboj to sliko in skoraj v eni sapi sem vse povedala. Če mi je kdo verjel, še danes ne vem. Tiste tri praskice pa sem v resnici staknila med plezanjem po drevesu pred našim blokom.

 

 

NASTANEK IN ODNOS DO LJUDSKIH PRAVLJIC SKOZI ZGODOVINO

Znanstveniki so razvili več teorij o nastanku ljudskega pripovedništva. Mitološka teorija je zastopala mnenje, da so indoevropski narodi tako kot jezik prinesli s seboj tudi svoje mitološke predstave in verovanja. Iz teh prvotnih mitov, ki so se v tisočletjih spremenili, naj bi nastale bajke in pravljice. Indijska teorija meni, da so pravljice nastale v Indiji in se od tam naselile tudi drugam. Antropološka teorija pravi, da so pravljice nastajale samostojno na raznih koncih sveta in da so podobnosti posledica podobnih kulturnih razmer in duševnih razpoloženj. Te in druge teorije pa so si edine v tem, da so nekatere pripovedi zelo stare, da so mednarodna last, da so se vedno spreminjale in se prilagajale in da ima vsaka pripoved svojo lastno zgodovino.

Pravljice in druge oblike ljudskega pripovedništva so prav gotovo nastale v času, ko ljudje še niso poznali pisave. Prehajale so z očeta na sina, od ust do ust, in tako dalje iz roda v rod. Pri tem pa so se spreminjale, se preoblikovale in se  prilagajale vsakokratni družbi, njenim potrebam, željam, navadam.

Nekateri raziskovalci so prepričani, da so v teh ustnih kulturah ljudje čisto drugače razmišljali in se drugače izražali kot to počne danes vsaj tisti del sveta, ki pripada pisnim kulturam. Mišljenje ustnih kultur naj bi bilo tako vezano na konkretne situacije, abstrakcije so jim bile tuje. Ljudje so govorili le o stvareh, ki so jih razumeli. Besede so imele le zvočno podobo. Ker  niso bile zapisane, so morali vse izročeno znanje ohraniti v spominu. Zaradi lažjega pomnjenja so veliko ponavljali, uporabljali so stalne besedne zveze in ustaljene vzorce. Če so ga želeli prenesti na druge ljudi, so morali z njimi vzpostaviti stik, se z njimi povezati, ustvariti skupnost.

S pisavo so besede postale vidne in relativno trajne. Znanje se ni prenašalo več le od človeka do človeka. Izražanje ni bilo več vezano na tradicionalne, preproste, vsem razumljive vzorce. Lahko se je razvijalo in postajalo vedno bolj individualno. Skupnost ni bila več tako pomembna, ljudje so se obračali v svojo notranjost, se zapirali v lasten svet.

V ustnih kulturah so se morali pripovedovalci prilagajati svojim poslušalcem, njihovemu okusu, mišljenju, načinu življenja. Izročilo se je tako spreminjalo hkrati s spremenjenim načinom življenja. Toda tudi ustne kulture so znale ceniti osebno ustvarjalnost posameznih pripovedovalcev, če se le ni v svojih izvirnih zamislih preveč oddaljevala od tradicije.

 

Nekateri menijo, da  so miti nastali takrat, ko so se ljudje začeli spraševati o svetu okrog njih. V njih so skušali razložiti naravna dogajanja. Prvotno naj bi pripovedovalci v zgodbe vpletali tudi pesmi, glasbo in ples. Veliko ljudi je pripovedovalo zgodbe, vendar so izstopali le najboljši pripovedovalci. Ti so imeli tudi nalogo ohranjati spomin na pomembne  zgodovinske dogodke skupnosti. Dr.  Alenka Goljevšček meni, da so bile pravljice na  samem začetku svete zgodbe,  neločljivo povezane z miti in obredi. Pripovedovale so o nastanku sveta in človeka, o smislu življenja, o smrti in posmrtnem življenju. Pravljice so svet razlagale, obredi pa so svet ohranjali v človeku primerni obliki. Obredni obhodi kolednikov, šem ali kresnic so na primer pomagali pomladi, da je pregnala zimo ali zemlji, da je bila rodovitna. Ko je  z razpadom plemenske skupnosti razpadla povezava med mitom, obredi in svetimi zgodbami, so nastale pravljice. Izgubile so pridih svetosti in postale zabava in užitek. Že beseda pravljica pomeni izmišljeno, neresnično zgodbo, v katero verjamejo le še otroci.

Grški učenjaki Aristofanes, Euripides in Plutarh so menili, da je pravljica »primerno sredstvo, ki otroka razveseljuje, opogumlja in mu daje občutek zaščitenosti.«  Platon je bil bolj zadržan in je svetoval, naj se skrbno izbira pravljice, namenjene otrokom.

V Evropi so bili v srednjem veku pripovedovalci zgodb priljubljeni pri ljudstvu in plemstvu. Potovali so od dežele do dežele, prenašali zgodbe in se učili novih. Francoski trubadurji so morali dobro obvladati različne zgodbe in znanja tistega časa, biti na tekočem o dvornih škandalih in poznati zdravilne rastline. Na dvoru so od njih pričakovali, da bodo v primernem trenutku  sestavili pesem za plemiča ali plemkinjo in znali igrati vsaj na nekaj glasbil.

Po iznajdbi tiska je poslušanje zgodb zamenjalo branje zgodb. Na tiskanih listih, ki so krožili med ljudmi, se je ohranila marsikatera stara zgodba. Število pripovedovalcev je upadlo. Pripovedovanje zgodb pa se je ohranilo na podeželju.

Obdobje druge polovice 17. stoletja je v umetnosti  prepovedovalo vse, kar je nasprotovalo razumu in logiki. Razsvetljenstvo  je preganjalo ljudsko pravljico in hotelo ustvariti posebno književnost za otroke. V tem času so pisali knjige, ki so bile po mnenju francoskega literarnega zgodovinarja Paula Hazarda dolgočasne, »prazne, abotne, puhle«  in so »hromile spontane sile otroške duševnosti«. Kljub temu je prav v tem stoletju Charles Perrault izdal svojo zbirko pravljic Mama goska.   Naslednje obdobje se je uprlo pretiranemu poudarjanju razuma: v obdobju predromantike in romantike so  se šolani ljudje začeli zanimati za ljudsko pripovedništvo.  Pravljice so imeli za  izraz ljudskega mišljenja in verovanja ter priče ljudske, narodove ustvarjalnosti. Izhajale so zbirke za otroke prirejenih nemških, norveških in angleških ljudskih pravljic. Že brata Grimm sta se spraševala, ali so  pravljice primerne za otroke. Pomembne so se jima zdele predvsem kot izraz najstarejših ljudskih verovanj. V. B. Belinski je menil, da pravljice spodbujajo otrokovo ustvarjalno sposobnost domišljije. Kasneje so nekateri menili, da je v pravljicah polno grobosti in praznoverja. Freudovi pristaši so bili mnenja, da pravljice prinašajo strah in grozo v otroške sanje. Drugi spet, da otroku odpirajo pot v besedno umetnost. Maria Montessori je menila, da preveč vznemirjajo otroško domišljijo ravno v obdobju, ko otroci še ne ločijo med resničnim in domišljijskim svetom. Ko kasneje odkrijejo resničnost, je ne morejo sprejeti brez strahu.  Ponovno sta pravljico kot besedno umetnost, ki v njej otrok »doživlja čisto lepoto«, ovrednotila Maksim Gorki in Paul Hazard. V obdobju druge svetovne vojne so pravljice kot vzgojno sredstvo izrabili nacisti, ki so jih nasilno razlagali kot »nosilke nove religije, religije priviligirane rase«. Po tej vojni so zato v Nemčiji, pa tudi pri nas, na pravljice gledali z dvomom.

Potem so ljudsko pravljico po zaslugi literarno znanstvene ocene Maxa Lüthija zopet pojmovali predvsem  kot zvrst besedne umetnosti, šele zatem so dopuščali tudi njen vzgojni pomen. Zamotana resničnost je v pravljici na stiliziran način prikazana kot red – zlo je kaznovano in dobrota poplačana. To je resnica neznanega ustvarjalca iz sive davnine, a hkrati resnica mnogih posredovalcev in zahteva poslušalcev. Zato je pravljica lahko vzgojna tudi danes – ker »daje trdnost, samozavest, veselje do življenja«.

 

SLOVENSKI ETNOLOGI IN LJUDSKE PRAVLJICE

Tudi naši predniki so gojili ustno pripovedovanje. Iz  9. stoletja je ohranjen pridižni zgled o knezu Ingu, nekaj legend, pridigarskih zgledov in drugih spisov, ki so morda krožili med ljudmi, pa je zapisanih v latinskih kodeksih. Razne svetniške zgodbe so tudi slikarsko upodobljene. Drobne plastike, slike in  napisi iz obdobja do 16. stoletja, pa pričajo tudi o ljudskih pripovedih posvetne vsebine.  Od 16. stoletja dalje najdemo pričevanja o ljudskem pripovedništvu tudi v knjigah. Konec 17. stoletja jih je precej zbral J. V. Valvasor, za njim pa v domačem jeziku še svetokriški pridigar Janez, Tobija Lionelli.  V času romantike se je zanimanje za ljudsko besedno umetnost povečalo. Ljudsko pripovedno gradivo so objavljali različni časopisi. V tistem času je največ zbral in objavil Matija Valjavec. Potem pa so se izdaje zbirk ljudskih pripovedi kar množile.

Čeprav se zdi, da je ljudsko pripovedno izročilo anonimno, ima po mnenju raziskovalcev tudi ta zvrst umetnosti svoje avtorje. Pravljičar ali pravljičarka pa pravijo človeku, ki je v umetnosti govorjenega jezika dosegel najvišjo stopnjo. S svojim pripovedovanjem pravljičar ljudsko pripovedno izročilo ohranja in posreduje naprej. Dr. Milko Matičetov ugotavlja, da so se ljudske pripovedi do današnjega časa ohranile prav po zaslugi teh nadarjenih posameznikov. Meni tudi, da je vsaka prava ljudska pripoved sad bolj ali manj zavestnega umetniškega prizadevanja. Vsak nadarjen pripovedovalec se namreč potrudi, da zgodbam, ki mu jih posreduje izročilo, vdahne nekaj samega sebe. Zgodbe pripovedovalci oblikujejo sproti, pred poslušalci. »Dober in iznajdljiv pripovedovalce zna eno in isto zgodbo tako zasukati, da je primerna zdaj za otroke, zdaj za odrasle«, ugotavlja raziskovalec.

Pravljičarji so bili cenjeni  v domači vasi in celo v širši okolici. Ljudje so jih radi poslušali ob raznih skupnih delih. Pripoved so spremljali z vprašanji, pripombami, vzkliki, vzdihi ali smehom.

Seveda je razumljivo, da  le malo teh ljudskih pripovedovalcev poznamo po imenu. Spomin na nekatere najboljše med tistimi, ki jih je spoznal pri svojem terenskem delu, nam je ohranil dr. Milko Matičetov,  ki se je med našimi etnologi s pravljicami še posebej zavzeto ukvarjal.  Bil je raziskovalec, odličen zbiratelj in zapisovalec ljudskega pripovednega izročila in njegova velika zasluga je predvsem, da nam je odkril pripovedno bogastvo Rezije. Po njegovi zaslugi je tako ali drugače ohranjenih več kot 3000 slovenskih ljudskih pripovedi. V letih 1963 in 1964 je v mladinski reviji Pionir izhajala njegova rubrika Pri slovenskih pravljičarjih, v kateri je mladim predstavil nekatere najboljše slovenske ljudske pripovedovalce pravljic.

Dr. Marija Stanonik, raziskovalka slovstvene folklore, je najširšemu krogu ljubiteljev slovenskega ljudskega pripovedništva znana predvsem kot urednica zbirke Glasovi, v kateri je doslej izšlo že več kot 40 knjig z več  tisoč enotami pripovednega gradiva. Zbirka, v kateri je sodelovalo na stotine pripovedovalcev, že samo s tem dovolj zgovorno dokazuje, kako živo je še med našimi ljudmi pripovedovanje zgodb in koliko gradiva  je še ohranjenega v slovenskem pripovednem izročilu. Zadnjim knjigam so dodane še zgoščenke s posnetki pripovedovalcev, kar daje zbirki še posebno dokumentarno vrednost, hkrati pa omogoča poslušalcem stik z živo govorico in melodijo jezika, ki se je seveda ne da  ujeti na papir.

Zbirka  Glasovi dokazuje, da je izročilo še živo in da se vsaj občasno še pripoveduje.

Za popularizacijo pristnih slovstvenofolklornih enot slovenskega ljudskega pripovedništva skrbijo tudi sodelavci zbirke Zakladnica slovenskih pripovedi, ki izhaja v sodelovanju z Inštitutom za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Mag. Roberto Dapit, dr. Monika Kropej in dr. Zmago Šmitek so v knjigah iz te zbirke mladim in manj mladim bralcem predstavili starejše in mlajše ljudsko izročilo z vsega slovenskega etničnega ozemlja.

Tudi zbirka slikanic Slovenske ljudske nastaja v sodelovanju s strokovnjaki in tistimi, ki se ljubiteljsko ukvarjajo s pripovednim izročilom. V nasprotju z znanstveno zbirko Glasovi, ki je jezikovno regionalno obarvana,  je za to zbirko značilno, da so izvirne pripovedi prestavljene v knjižni jezik, a vendarle še ohranjajo značilnosti žive ljudske govorice.

Prav gotovo je med etnologi še mnogo takih, ki se ukvarjajo s to tematiko, a želela sem našteti le nekaj tistih, ki želijo pravljico približati tudi širšemu občinstvu.

 

 

 

DANES

V zgodnjem dvajsetem stoletju se je povečalo zanimanje za pripovedovanje zgodb na novi celini. Marie Shedlock, upokojena angleška učiteljica in nadarjena pripovedovalka, je poučevala umetnost pripovedovanja in predavala o pomenu pripovedovanja, ki naj bi bilo naravna pot uvajanja otrok v književnost. Njena prizadevanja so mnoge spodbudila, da so začeli v šolah, vrtcih in knjižnicah organizirano pripovedovati pravljice. Že v letu 1903 je skupina učiteljev ustanovila društvo, ki je danes znano kot National Story League. Kasneje je zanimanje za pripovedovanje zopet upadlo, vendar je v sedemdesetih letih ponovno vzcvetelo.

Leta 1972 je bila ustanovljena osrednja National Assciation for the Preservation and Perpetuation of Storytelling in mnoge druge krajevne organizacije pripovedovalcev.

Na pripovedovalskih festivalih in zborovanjih se srečujejo pripovedovalci, učenjaki in navdušeni poslušalci. Odpirajo se šole, kjer poučujejo le umetnost pripovedovanja. Tudi drugod prirejajo seminarje o pripovedovanju.

V časopisnih člankih lahko beremo, kako se vse več ljudi tudi v Evropi odpoveduje televiziji in čepenju med svojimi štirimi stenami…Zbirajo se na trgih, v gledališčih, v kavarnah  in na drugih javnih mestih ter poslušajo pripovedovalce zgodb. Kot da bi se v času televizije, elektronskih medijev, potrošništva, vrtoglave naglice, živčnosti in stresov spet želeli  vsaj za hip ustaviti in v čarobnem in zaupljivem ozračju prisluhniti pravljičnim zgodbam, predvsem pa drug drugemu.

Pravljičarje najdemo v sodobnem času tudi na internetu, kjer imajo svoje spletne strani. Sodelujejo tudi na festivalih. Nam najbližji je Graz erzhältTales of Graz – the storytelling festival. Gostje festivala so najboljši pravljičarji z vsega sveta. Obiskujejo ga tudi nekatere naše  pravljičarke. Že od leta 1988 ta festival organizira Folke Tegetthoff.

Po mnenju dr. Alenke Goljevšček so vzroki, zakaj  se današnji človek ukvarja s pravljicami, trije:  prijetni spomini na otroštvo, ponovno prebujanje narodne zavesti ob vstopu v evropsko zvezo narodov ter odkritje tradicije. Svet je namreč postal odprt in spremenljiv, v njem hitro izgubimo smer, zato iščemo korenine. »Moderni človek je izgubil posluh za sveto, odkril pa je posluh za zgodovino…Danes nam je vse, kar je staro,  vredno, in bolj ko je staro, vrednejše je. Tako tudi v pravcah odkrivamo svoje korenine, svojo rodovno preteklost in se, osamljeni v ponorelem hitenju današnjega sveta, rešujemo vsaj v nekakšne nadomestne skupnosti.«

Meni tudi, da nas pravljice učijo umetnosti življenja, saj skrivajo v sebi »jedro, nekakšen vzorec, po katerem se ravna človek in z njim vse, kar živi«. Jedro pravljic je analizirala in odkrila tristopenjski vzorec: pravljični junak se iz stanja ravnotežja izloči in odpravi v neznano; odpre se vmesni čas, ko junak doživlja težke preizkušnje, se srečuje z nenavadnimi bitji in čudeži; junak najde srečo in vzpostavi novo ravnotežje. Pravljice nas učijo pogumnega sprejemanja življenjskih preizkušenj in spopadanja z izzivi: »šele ko smo vrženi iz znanega in varnega, ko smo postavljeni pred preizkušnje, se lahko izkaže, kaj smo, kakšni smo in koliko smo vredni…priporočajo nam, naj živimo budno in naj se iz svojega življenja nenehno tudi učimo«. Zato svetuje, da se pravljicam »približamo z odprtimi očmi in ušesi«.

 

 

 

 

 

 

PRAVLJICE SPODBUJAJO DOMIŠLJIJO IN UČIJO VREDNOTE

Med slovenskimi pedagogi, ki pišejo o pravljicah, je morda najbolj znana dr. Zdenka Zalokar Divjak. O vzgojnem pomenu pravljice piše predvsem v delih Brez pravljice ni otroštva, Vzgajati z ljubeznijo, Vzgoja je…ni znanost in Vzgoja za smisel življenja.

Svoja pojmovanja o vzgojnem pomenu pravljic utemeljuje s sporočilnostjo pravljic. V pravljicah se na simbolni ravni odvija boj med dobrim in zlim. Zlo v pravljicah ponavadi simbolizira zmaj, čarovnica, hudobna mačeha. Vendar v pravljicah zla oseba vedno izgubi in je kaznovana. Junak pa je za svoje napore poplačan. Otrok se poistoveti z pravljičnim junakom, z njim gre skozi preizkušnje in trpljenje in z njim tudi zmaga. Pravljice pa ne sporočajo samo, kaj človek sme in česa ne sme, ampak tudi kaj zna in kaj zmore, saj se v  njih junak vedno reši, pa naj bo to na čudežen način ali s pomočjo lastne pridnosti, iznajdljivosti ali duhovitosti. Zdenka Zalokar Divjak pravi, da „otrok v pravljici spoznava posledice neustreznega ravnanja in se nauči odločati po svoji presoji in premisleku. Preko pravljice spozna, da življenje ni vedno lahko in da se mora za marsikatero dobrino potruditi.“ Čeprav so dogodki v pravljicah nenavadni, čudežni, prebudijo v nas različna čustva. Poistovetimo se z junaki, z njimi sočustvujemo in se z njimi veselimo, strah nas je, kadar so v nevarnosti, občutimo žalost ob izgubi ali zmagoslavje, ko premagajo težave. Meja med pravim življenjem in pravljico se zabriše, saj so čustva, ki jih v nas prebudijo prava, resnična. Torej je na nek način resnična tudi pravljica..“ V pravljicah otrok spozna smisel osebnih drž in vrednot, kot so:  pravica, dobrota, ljubezen, nesebičnost, pogum, delavnost, prizadevnost, vztrajnost, modrost, poštenost, resnicoljubnost, iskrenost, obvladovanje samega sebe.“

Dr. Metka Kordigel razmišlja o pomenu pravljic za otroka z vidika spodbujanja domišljije. V pravljici so opisi skopi, o pravljičnih junakih izvemo malo podrobnosti. Vse to sili otroka, da aktivira svojo domišljijo. Vsak otrok si tako pravljico in njeno dogajanje po svoje predstavlja, ustvarja si svoje podobe. Z branjem pravljic lahko to njegovo naravno sposobnost ustvarjanja domišljijskih slik spodbudimo.  Za  človeka je bistvena njegova  ustvarjalnost, domišljija, spontanost, radovednost. Zato je tako pomembna sproščena otroška igra, risanje, ples, izmišljanje lastnih in tudi poslušanje tujih zgodb. V pravljicah otrok odkrije del samega sebe. Ob vsakem ponovnem poslušanju postajajo te pravljice vedno bolj njegove, saj jim dodaja svoje podobe in svoje izkušnje. Igra in pravljice dajejo otroku občutek varnosti. V igri lahko spreminja in prilagaja svet svojim predstavam in potrebam. V pravljici pa je svet urejen jasno in prepoznavno.  »Vsaka pravljica je oblikovana po vnaprej jasnem in zato predvidljivem vzorcu.  Malim in dobrim se v njej, če bodo ubogali svarila in prepovedi, če bodo prijazni do šibkejših in če ne bodo sebični, zagotovo ne bo zgodilo nič hudega. Če se le kaj zaplete, je tu še  pravljični čudež, ki  poskrbi za srečen konec.«Zato dr. Metka Kordigel zagovarja tako  knjižno vzgojo v vrtcih, ki naj  temelji na branju ali pripovedovanju pravljic, kar naj otroke predvsem razveseli.

Dr. Meta Grosman pravi podobno, ko primerja učinke, ki ga imajo na otroka  poslušanje in branje pravljic na eni ter gledanje risank na drugi strani. Risanke so zvrst vizualno podprte pripovedi, ki je lažja za sprejemanje. Pri pretiranem gledanju risank je zanemarjena  zgodnja bralna vzgoja in otroci imajo kasneje v šoli težave z branjem. Prav glasno branje v družini  pa vpliva na poznejše otrokove bralne sposobnosti. Branje je pogoj za uspešno šolanje, kot tako pa ni le pot do leposlovja, ampak spodbuja tudi kognitivni razvoj.

O pravljicah so pisale tudi  naše strokovnjakinje s področja knjižničarstva in knjižne vzgoje: dr. Marjana Kobe, Tanja Pogačar, dr. Vera Bokal, mag. Tilka Jamnik, dr. Darka Tancer – Kajnih, Darja Lavrenčič in druge. Strinjajo se v tem, da so otroci v zgodnjem otroštvu, od tretjega do devetega leta, v tako imenovanem pravljičnem obdobju. Takrat je zanje pravljica najpomembnejša literarna zvrst, saj ustreza njihovemu dojemanju sveta, v katerem se prepletata čudežno in realno. Pravljice otroke pripravljajo na življenje. Knjižničarke razmišljajo seveda tudi z vidika knjižne vzgoje in bralnih navad. Poudarjajo predvsem estetsko doživljanje in uživanje literature, čar književnosti. Tako v tem obdobju priporočajo likovno in literarno kakovostne slikanice kot prehod iz predbralnega obdobja v obdobje samostojnega branja. Svetujejo pripovedovanje ljudskih in branje avtorskih pravljic. Z doživetim branjem pravljic otroke navdušimo za branje knjig, saj se v knjigah skrivajo njim tako ljubi pravljični svetovi.

O pomenu ljudske pravljice je pisala tudi dr. Darka Tancer – Kajnih  v svojem prispevku Slovenska pravljica po drugi svetovni vojni. Ljudska pravljica gradi na domišljiji, oblikovno je preprosta in prečiščena. V njej se na isti ravni prepletata resnično in čudežno. Pravljične osebe niso individualizirane, ampak imajo tipične lastnosti. Premagati morajo različne težave. Čudeže dojemajo kot samoumevne. Konec je v pravljici srečen. Tudi danes pravljica ni le zgodovinski pojem, ampak še živi v ustnem izročilu – pri nas predvsem v zamejstvu.

Priscila Gulič je v svoji diplomski nalogi Vloga knjižničarja-pravljičarja pri spodbujajnju otrokove domišljije poudarila, da so pravljice neločljivo povezane z domišljijo in v današnjem hitrem času kot duhovna hrana potrebne bolj kot kdajkoli, poklic pravljičarja pa je označila za enega izmed najplemenitejših poklicev.

Teologi, kateheti in religijski pedagogi bolj kot same pravljice poudarjajo predvsem pomen pripovedovanja, ki je pomemben, a zapostavljen del poučevanja. Tako dr. Alojzij Slavko Snoj v delu Katehetika – didaktična izhodišča govori o pomenu pripovedovanja pri katehezi. Pripovedovanje kot komunikacijski vzorec  pozna že Sveto pismo, »ki neizrekljive resnice in dejstva prevaja v nazorno zgodbo odrešenja.« Katehet naj pripoveduje o svetopisemskih dogodkih, dogodkih iz življenja Cerkve in svetnikov ter o svojih osebnih izkušnjah in izkušnjah drugih vernih ljudi. Dopušča pa  tudi pripovedovanje drugih zgodb, ki vsebujejo pomembno sporočilo.

Zelo neobremenjeno piše o pomenu pravljic pri katehetskem pouku katehistinja Lidija Čop v delu Pravljica kot vstopno mesto v katehezi, ki je nastalo kot zaključna naloga na Teološko pastoralni šoli v Kopru. V uvodnem razmišljanju o pravljicah poudari predvsem »bistveno sporočilo pravljice, da dobro premaga hudo«. Nato poda primere treh katehez, v katerih uporabi ustrezno pravljico kot uvod v podajanje in razlago svetopisemske snovi. V nadaljevanju pa sporočila posameznih pravljic primerja s svetopisemskimi odlomki in izreki, pa tudi z ljudskimi pregovori in modrimi mislimi znanih ljudi. V zaključku pove, da »so pravljice  s svojo sporočilnostjo in bogato vsebino še posebej uporabne v katehezi, kjer kot vstopno mesto pripravljajo pot za evangeljsko oznanilo«. Vrednote pravljic so sorodne evangeljskim vrednotam. Govorica pravljic in govorica evangeljskih zgodb presegata časovne okvire, zato lahko vsaka generacija v njih znova odkrije vrednote »in zdi se prav, da se obe govorici medsebojno povežeta in se dopolnjujeta«.

 

 

PRIPOVEDOVALCI IN PRIPOVEDOVANJE

Danes razlikujemo med ljudskim in odrskim načinom pripovedovanja. Odrskega načina se današnje pravljičarke lahko učijo v pripovedovalskih šolah v tujini ali na seminarjih doma.

O pripovednem načinu ljudskih pravljičarjev je pisal tudi dr. Milko Matičetov. Poudarjal je pomen samostojnega in ustvarjalnega pristopa k pripovedovanju: »Vsaka prava ljudska pripoved je sad bolj ali manj zavestnega umetniškega prizadevanja. Od izročila je dano predvsem ogrodje, medtem ko meso, kri in dušo dobijo pripovedi vsakokrat sproti od pripovedovalca. Če je ta res mojster svoje obrti, se bo vselej potrudil, da bo zgodbi vdihnil nekaj samega sebe. Zgodbe, kakor jih posreduje izročilo, dopuščajo vsakomur, da se razživi, uveljavi svoj pripovedovalski dar in izrazi svojo osebno stilistično noto.«

Tako kot se pripovedovalci med seboj razlikujejo po značaju, tako je za vsakega značilen tudi njegov lasten slog pripovedovanja. Nekateri so umirjeni, drugi bolj živahni in vesele narave. Nekateri imajo izrazito mimiko. Dr. Milko Matičetov poroča: »Včasih kar na lepem poskočijo in ponazorijo to ali ono junakovo dejanje, zatulijo, se vržejo na tla, zgrabijo koga izmed poslušalcev in ga pretepejo, se z njim zavrtijo…kakor pač terja dogajanje v zgodbi. Tudi spreminjanje glasu, posnemanje živalskih in drugih naravnih glasov je zelo priljubljeno.«

V  knjižnicah  lahko najdemo  nekaj sodobnih priročnikov, predvsem v tujih jezikih, ki nas poučijo o samem načinu pripovedovanja pravljic ter o prednostih pripovedovanja v primerjavi z branjem iz knjige.  Tako ameriška pripovedovalka Sara Cone Bryant v knjigi  Kako pripovedujemo otroku pravljične zgodbe, ki je bila prevedena v več svetovnih jezikov, ugotavlja bistveno prednost pripovedovanja: »Nekdo, ki bere iz knjige, je vezan. Vezan je na tiskane besede, stavke, odstavke. Pripovedovalec zgodbe pa je svoboden. Lahko vstane in  zopet sede. S svojimi rokami, očmi in glasom lahko poudari pripovedovanje. Lahko opazuje poslušalce in spreminja svojo pripoved.«  Zgodbe  se ne nauči na pamet, ampak  jo vpije vase in je tako spojen z njo, da ga pisateljeve besede ne blokirajo, zato se lahko svobodno prepušča navdihom. Pripoveduje spontano in neprisiljeno. Le tako lahko tudi vzpostavi zaupni stik s poslušalci.  Živega, intimnega stika med pripovedovalcem in poslušalci ne morejo nadomestiti niti branje, niti poslušanje radia, kaset ali plošč, niti gledanje TV zaslona.

Priporočajo predvsem, naj  pripovedujemo le tiste pravljice, ki so nam blizu. Le te bomo namreč lahko posredovali na ustrezen način, ker bomo pripovedovali iskreno in doživeto. Za dobro pripovedovanje je pomembno, da se tako vživimo v zgodbo, da nam je vse dogajanje v duhu pred očmi in ga opisujemo, kot bi ga zares videli. Pripovedovanje naj bo mirno, a glas ne sme biti ne monoton, ne zdolgočasen in tudi ne recitatorski. Prehitro pripovedovanje lahko poslušalca zmede ali povzroči nejasne predstave o poteku dogajanja. Od pripovedi je odvisno, kdaj bomo glas zvišali, kdaj znižali. A na splošno je bolje pripovedovati poltiho kot zelo glasno. Vsaka oseba v pripovedi naj ima prepoznavno barvo glasu. Z glasom lahko označimo tudi značaje, a ne smemo pretiravati. Najbolje je, če govorimo v čim naravnejšem pripovednem jeziku. Zgodba naj bo  preprosta, jasna in razumljiva, brez nepotrebnih podrobnosti. Lahko uporabimo tudi sedanji čas in premi govor.

Kadar pripovedujemo otrokom, moramo znati z njimi najprej vzpostaviti stik. Lahko se z njimi pogovarjamo, igramo, pojemo. Razložiti jim moramo neznane besede, nove pojme. Med pripovedovanjem je pomemben očesni stik z njimi: »Dober pripovedovalec je tisti, ki zna biti v stiku z otroki veder, neposreden in spontan, ki ima bogato domišljijo ter smisel za humor.«

Danes  je tudi pri nas vse več tistih, ki se s pravljico ukvarjajo kot umetniki. Dr. Milko Matičetov loči med pisatelji pravljic, ki pravljice pišejo in  med pravljičarji, ki pravljice pripovedujejo. Oboji odkrivajo številne odtenke in bogastvo pravljic. Pisatelji pravljic pišejo za otroke, mlade in starejše bralce, pravljičarji pa želijo pravljične zgodbe in svoja spoznanja o njih približati čim širšemu krogu poslušalcev. In ljudje poslušajo…

Tudi nekatere sodobne pravljičarke in knjižničarke  svoj repertoar prevzemajo neposredno iz zakladnice ljudskega pripovedništva. Iščejo in poslušajo ljudske pripovedovalce in se od njih učijo tako pripovedi kot načina ljudskega pripovedovanja. Značilno zanje pa je tudi prevzemanje pripovednega gradiva iz arhivov, virov in literature. Pripovedujejo slovensko izročilo, a tudi izročilo drugih, celo zelo oddaljenih narodov. Vse to seveda omogočajo sodobne oblike komuniciranja in prenašanja informacij, od tiska do drugih medijev, pa tudi potovanja in poznavanje jezikov. Tudi okolje pripovedovanja in občinstvo je drugačno. Izza skupne mize, peči in kar je še takih prostorov, kjer so pravljičarji zabavali večinoma domače ali vsaj znane poslušalce, so današnje pravljičarke stopile na odre, v knjižnice, vrtce, šole in v druge javne prostore, kjer pripovedujejo, če gre za enkratno prireditev, bolj ali manj neznanemu občinstvu. To še toliko bolj drži takrat, ko nam pripovedujejo po radiu ali na televiziji ali ko lahko kadarkoli in kjerkoli poslušamo njihove pripovedi, posnete na kaseto ali zgoščenko.  Drugače je seveda pri urah pravljic v knjižnicah ali v vrtcih, kjer je to stalna oblika pedagoškega dela z otroci in se otroci in knjižničarka ali vzgojiteljica srečujejo skozi daljša obdobja, tudi več let. Zdi se tudi, kot da sodobne pravljičarke dosti bolj poudarjajo pomen ljudskega izročila in njegove duhovne razsežnosti, ki naj obogatijo življenje sodobnega človeka. Raziskujejo in razlagajo simbolno govorico pravljic, preizkušajo moč raznih glasov in želijo odkriti različna stara, pozabljena znanja ali se približati prvotnemu pojmovanju in doživljanju sveta. Tako se tudi te posameznice pridružujejo vsem tistim umetnikom, mislecem in drugim ljudem, ki v različnih dejavnostih ali duhovnih smereh iščejo protiutež današnjemu načinu življenja. Razvijajo čute, čustva in intuicijo, kjer danes prevladuje razum, v času, ki kot da ne pozna več vrednot, iščejo stare, preizkušene vrednote, tipajo za nevidnim v svetu, ki priznava le vidno.

Brez poslušalcev pa tudi pripovedovalci ne morejo pripovedovati. Le komu? »Pesem lahko vsakdo poje tudi sam, nihče pa samemu sebi ne pripoveduje zgodbe«, pravi dr. Marija Stanonik v delu Slovenska slovstvena folklora. Če  je leta 1960 dr.Vilko Novak v knjigi  Slovenska ljudska kultura zapisal, da je »poslušanje povestic za ljudstvo nadomestilo zabave, ki mu je ne nudi čtivo, gledališče, radio…« pa se zdi, da bi vsaj za del današnjega občinstva lahko zapisali, da se je naveličalo ravno teh vrst razvedrila, s televizijo in drugimi modernejšimi oblikami vred in si ponovno zaželelo poslušanja dobrih pripovedovalcev, ki v živo pripovedujejo raznovrstne zgodbe in povestice. Iz tega lahko sklepamo, da pri sodobnem pravljičarstvu ne gre le za prenašanje folklornega izročila, vrednot ali duhovnih sporočil, ki jih vsebujejo pravljice – to omogočajo tudi knjiga in drugi mediji –  ampak je vse bolj pomembno tudi živo, pristnejše posredovanje, intimnejši stik med pripovedovalcem in poslušalcem.

 

ZAKLJUČEK

V tem prispevku sem želela predstaviti predvsem pripovedovanje pravljic otrokom. Tako pripovedovanje ima več ciljev: zabavati, kratkočasiti, poučevati, vzgajati, vzbujati domišljijo, spodbujati k učenju, prebujati čustva, vero in upanje, tolažiti. V knjižnicah in knjigarnah je cilj pripovedovanja pravljic tudi vzbuditi ljubezen do lepe besede in književnosti. Ravni pripovedovanja so se v današnjem času sicer spremenile in pripovedovanje marsikje dopolnjujejo tudi likovne, lutkovne ali gledališke dejavnosti. A kljub temu ostaja pripovedovanje pravljic način, kako otroku ali odraslemu s pomočjo besedne umetnosti posredovati duhovna sporočila, drugačen, morda tudi lepši in boljši svet.

Pravljice so nam v otroštvu pripovedovali starši, stari starši in druge odrasle osebe ali pa smo  jih brali same. Povezujemo jih s prijetnimi čustvi, varnostjo, ljubeznijo, toplino, domom. Prav je, da to posredujemo tudi   današnjim poslušalcem: otrokom in odraslim.

Mnogi strokovnjaki opozarjajo, da naše vzgojnovarstvene ustanove in šole posvečajo preveliko pozornost intelektualnemu razvoju, premalo pa jih skrbi negovanje in razvoj otrokovih čustev. Med njimi je tudi psihologinja Alenka Rebula Tuta, ki meni, da lahko k »iskanju poti za zdravljenje čustev« pripomorejo tudi pravljice: »Jezik umetnosti zbližuje svet odraslih in otrok. Vsako izražanje, pri katerem so v ospredju čutila in čustva, sanje, domišljija, nedoumljivo in skrivnostno, je most med svetom malih in velikih. Lirika, magični realizem v prozi, svet pravljic in duhovnega izročila ljudstev so velika zakladnica spoznanj o otroškem v človeku in o človeškem v otroku.«

Današnji svet je poln protislovij. Naš dom skorajda ni več dom, postal je pisarna. Brez papirjev smo izgubljeni. Hranimo  račune, potrdila, pogodbe, spričevala. Brez rojstnega lista ne moremo dokazati, da smo živi. Celo za smrt potrebujemo potrdilo. Prelomni dogodki našega življenja – rojstvo, poroka in smrt – se ne dogajajo več v zaupnem okolju našega doma, ampak v  institucijah. V službah smo ure in ure z ljudmi, ki so nam le na videz blizu, za svoje domače pa skorajda nimamo časa. Razvita tehnologija nam omogoča veliko udobja, ki ga naši predniki niso poznali. A poznali in razumeli so naravo. Mi pa sploh ne razumemo delovanja vseh strojev, ki nas obdajajo. Omogočili naj bi nam lažje življenje, v resnici pa to postaja vse bolj zapleteno, stresno in ogrožujoče. Naš strah pred prihodnostjo izrabljajo zavarovalnice: namesto da bi ljudje gradili dobre medsebojne odnose, želimo biti za vsak slučaj zavarovani. Znanost je dosegla take razsežnosti, da celo spočetje in smrt postajata stvar naše odločitve in našega razuma. S pomočjo znanosti želimo celo ustvarjati  nova življenja – hkrati pa je človeško življenje vse manj vredno. Zdravje, mladost in lepota niso več vrednote same po sebi, ampak so v službi storilnosti. Stari, bolni ali kakorkoli prizadeti ljudje prinašajo samo izgube. V tržnem gospodarstvu smo vredni le toliko, kolikor dobička prinašamo. Psiholog Janko Bohak meni, da »danes velja načelo družbene učinkovitosti, kjer je vrhovna, a neizrečena zapoved: Žri ali crkni!«  Ker na ta način izgubljamo svoje dostojanstvo, izgubljamo smisel in se vse bolj bojimo trpljenja. Pravljice pa so tiste, ki osmislijo tudi trpljenje. Učijo nas premagovati ovire in vztrajati v naporih. S svojim naukom, da dobrota vedno zmaga, nas spodbujajo k vrednotam ljubezni, dobrotljivosti, vztrajnosti, poštenosti in spoštljivosti. Prižigajo luč, kjer je tema. Prinašajo upanje. Učijo nas poti do sebe, do svojega srca.

Morda bo pa res držalo, kar ugotavlja vedno  več ljudi – naš svet je mrzel in ga je treba ogreti. Preveč hiti in ga je treba ustaviti. Preveč se oklepa vidnega, snovnega sveta, zato mu je treba odstreti tančine duhovnosti in prebuditi vero. Potrebuje topline, ljubezni, pristnih medsebojnih odnosov, pa tudi pravega poguma in pravih junakov. Ena od poti, da se temu približamo, je poslušanje  pravljic. In mame, tete, none, knjižničarke in pravljičarke so tu zato, da nam jih pripovedujejo.

»Da bi le vsi v svojem srcu ohranili nekaj tega otroškega, pravljičnega, magičnega občutenja sveta in ne bi vsega dojemali le z razumom!«,  nam govorijo. In res, morda bi bil svet  mnogo prijaznejši. Takrat bi lahko s pesnikom Borisom A. Novakom rekli:

»Tako je pravljica

ponovno osvojila vrh srca,

zakladnico želja,

prestolnico otroškega sveta!«

 

 

LITERATURA

 

 

Etnologija

Vilko Novak: Slovenska ljudska kultura. Ljubljana, 1960.

Marija Stanonik: Slovenska slovstvena folklora. Ljubljana, 1999.

Marija Stanonik: Slovstvena folklora v domačem okolju. Ljubljana, 1993.

Milko Matičetov: Pri naših pravljičarjih. V Pionir, 1963-1964.

Milko Matičetov, Ljudska proza. V: Zgodovina slovenskega slovstva. Ljubljana, 1957.

Ivan Grafenauer: Narodno pesništvo. V Narodopisje Slovencev. Ljubljana, 1952.

Marija Stanonik: Psihološki vidik slovstvene folklore.V Traditiones 22. Ljubljana, 1993.

Milko Matičetov: Ljudsko pripovedništvo v Slovenski Istri. V Rad XVII kongresa saveza udruženja folklorista Jugoslavije. Poreč, 1970. Zagreb, 1972.

 

 

 

Knjižničarstvo

Martina Šircelj, Marjana Kobe, Alenka Gerlovič: Ura pravljic. Ljubljana, 1972.

Metka Kordigel, Tilka Jamnik: Književna vzgoja v vrtcu. Ljubljana, 1999.

 

Drugi pogledi

Alenka Goljevšček: Pravljice, kaj ste? Ljubljana, 1991.

Janez Svetina: Duhovna govorica pravljic. Branik, 1999.

 

Magistrska in diplomski nalogi

Anja Štefan: Folklorno pripovedovanje kot prepletanje izročila in osebne ustvarjalnosti. Magistrska naloga. Cerknica, 1999.

Lidija Čop: Pravljica kot vstopno mesto v katehezo. Zaključna naloga. Izola, 1997.

 

 

Umetnost pripovedovanja 1

Jack Zipes: Creative storytelling. Building community, changing lives. London, 1995.

Paola Santagostino: Come raccontare una fiaba…e inventare cento altre. Como, 1997.

Gianni Rodari: Srečanje z domišljijo. Ljubljana, 1977.

Sara Cone Bryant: Comment raconter des histoires à nos enfants – quelques histoires racontées. Paris, 1961.   

 

Psihologija in pedagogika

Zdenka Zalokar Divjak: Vzgoja je…ni znanost. Ljubljana, 1996.

Zdenka Zalokar Divjak: Vzgajati z ljubeznijo. Krško, 2000.

Zdenka Zalokar Divjak: Vzgoja za smisel življenja. Ljubljana, 1998.

Zdenka Zalokar Divjak: Brez pravljice ni otroštva. Krško, 2002.

Janko Bohak: Moja srečanja z ljudmi. Celje, 1995.

Alenka Rebula: Globine, ki so nas rodile – zgodnje otroštvo v otroku in odraslem. Celovec, Ljubljana, Dunaj, 1998.