Na izredno zanimivo osebo, spoštovano profesorico, intelektualko, svetovljanko; vsestransko ustvarjalko, občudovalko umetnosti in življenja, najbolj pa pesniško dušo, spoštovano gospo Milo Vlašić, s profesorico Ano P. Rudolf, večkrat obudiva spomine nanjo. Le-teh ni malo. Vsi pa so neprecenljivi in dragoceni.
Ana P. Rudolf je obiskala Milo Vlašić, svojo nekdanjo profesorico na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, sedaj v Domu starejših občanov Olmo, kjer jo je sprejelo prijazno osebje, sploh pa animatorka Malvina Baša. Srečanje je bilo ganljivo, kljub hladni koledarski jeseni. V toplem pogovoru sta spregovorili o življenju in – seveda – o umetnosti. Njun pogovor so pobožali spomini na dolgoletno poznanstvo, povezano na srečanja v ustvarjalni dnevni sobi, kjer so vse misli zaživele in si v sebi zavestno postajal spremenjen. Profesorica je ob pogovoru mnogih tem izhajala iz svojih izkušenj, kjer je občutljivo izbirala besede. “In ko pomislim na njeno pisanje, se zavedam, da je bilo njeno veselje do življenja, ključ do popolne odprtosti pri pisanju poezije.”
94-letna profesorica Mila Vlašić, tudi skrbna, ljubeča mama, babica in prababica, je še vedno iskriva, radovedna, predana umetnosti in obema jezikoma ( hrvaščini in slovenščini). Veliko bi ji pomenilo, da bi se imeli tudi današnji učenci možnost učiti hrvaščino v slovenskih šolah. Za ta jezik je profesorica Mila Vlašić ogromno naredila, tako s strokovnim poučevanjem kot pisanjem učbenikov. Spominjam se, kako smo imeli učenci »srbohrvaščino« radi. V mojem razredu je poučevala moja mama Irena Lango Rejc, ki je bila tudi študentka pri prof. Mili Vlašić, kasneje pa sta veliko sodelovali pri zaključku prireditev bralne značke na Osnovni šoli Riharda Jakopiča.
Mila Vlašić se je z umetnostjo srečala že v zgodnjem otroštvu.
» Moje otroštvo, je bilo res čudovito; mislim, da so ga tako doživljali tudi drugi otroci rojeni v mojem kraju, saj so bili okrog nas sami prijazni ljudje, me vežejo zelo lepi spomini.
Mostar je mesto mojega otroštva in zgodnje mladosti. V njem sem shodila. Tudi spregovorila. Le rodila se nisem v njem. Luč sveta sem zagledala leta 1928, na zemlji svojih dedov v Sovic-Grude nedaleč od Mostarja. V Mostarju sem čutila toplino, skrb, odgovornost in ljubezen staršev. V družini je bilo več otrok.
Odraščala sem s štirimi brati in s precej starejšo sestro, » se spominja Mila Vlašić.
Njen oče je bil velik ljubitelj knjig, zlasti poezije. Ljubezen do branja in ustvarjanja je prenesel tudi nanjo.
»Pri moji vzgoji je pogosto uporabljal bogastvo naših pregovorov. Bil je moj prvi pravi učitelj. Ob njem sem vzljubila poezijo,« nadaljuje zanimiv pogovor.
Po uspešno zaključeni Višji pedagoški šoli v Sarajevu je Mila Vlašić nadaljevala študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Do upokojitve je bila predavateljica na takratni Pedagoški akademiji v Ljubljani, kjer sta bili njeni študentki tudi Ana P. Rudolf in Irena Lango Rejc, s katerima je še veliko sodelovala in ostala povezana tako poklicno kot ustvarjalno.
Mnogo let je bila samostojna kulturna ustvarjalka. Izdala je osem pesniških zbirk, tudi nekaj del s pedagoškega področja. Prevajala je iz slovenske književnosti. Najbližje ji je bila ženska lirika.
Matica Hrvatska je njeno pesniško delo uvrstila v program zbirke Hrvatska književnost Bosne in Hercegovine v sto knjigah. Uvrščena je tudi v antologijo Hercegovina. Aktivno je sodelovala v literarnih in likovnih krožkih.
Ana P. Rudolf je zapisala: » Mila Vlašić, profesorica in pesnica, s svojim delom ganljivo povezuje generacije ljubiteljev pesniške besede. Ustvarjala je zase, v svojem kotičku, obdanem z množico knjig, revij, člankov, albumov, gramofonskih plošč, kar ji je prineslo slavo.
V upanju, da se bo njeno bogato delo ohranilo, želimo, naj močne vezi njenih potomcev, še naprej ohranjajo njeno izročilo.«
NE MOREM
misli ustaviti.
moj duh je vedno
dejaven.
Sedaj išče
pobeglo srečo.
Hrepenenje.
Za mojo dušo.
SVETLOBA JE VEDNO Z MENOJ
Urejam misli,
ki jih oddajam času.
Vanj se vpleta Neptun
kakor v moje življenje.
