Vsemu Lorcovemu delu je dala močan pečat Andaluzija, njegova ožja domovina na jugu Španije, ki je prostor, kjer se stikata evropski Zahod in mediteranski in azijski Vzhod. Andaluzijec ima med prebivalci drugih španskih pokrajin neko posebno mesto, v njem so zapustile svoje sledove različne rase in religije …
Te različne usedline so rodile v andaluzijskem človeku čudno melanholijo, mrakobno žalost, ki se izraža tudi v Lorcovem delu, tako v poeziji kot tudi v dramatiki, značilen tragičen pogled na življenje, v katerem je trdil Unamuno, da je prirojen španskemu človeku, in od katerega je pričakoval, da bo pomagal osvestiti Španca in ga rešiti iz duhovne krize …
(Jože Udovič)
F. G. Lorca
Slovo (prevod: Peter Levec)
Če umrem,
pustite balkon odprt.
Deček pomaranče je.
(Z balkona ga vidim.)
Kosec žito kosi.
(Z balkona ga slišim.)
Če umrem,
pustite balkon odprt.
