Ob obrežju samote
plivkam skoraj neslišno,
tolažilno objemam okrogline čeri
in previdno valim neizglajeno drobje,
sem ter tja čez točko,
kjer najbolj s(k)rbi.
Z vso težo se vesijo name
bronaste zavese mraka
in moja bakrena pleča
slutijo kaj jih čaka,
ko v brezvetrju tonejo galebi
v mučne zavesljaje,
ko v trebuhu blodijo brodet
izumrle jate rib
in ko na vodoravnici
še vedno ne občutim
tvojega mogočnega jambora
in tvoje krhke lupine.
Takrat se zatresejo globočine,
globoko vse do fosilov v kraterjih duše,
takrat se nad menoj usločijo zemljevidi gorja,
ki razžarijo nebesno lobanjo
in milijarde kapelj navrta gladino
v ogromno rešeto vprašanj.
Koliko solza je v zrncu soli?
In koliko soli se bo še razsulo čez skelino?
Marko Skok – Mezopotamsky
