Zgradila ga je sol, za slavo je poskrbel Mozart in razkošna arhitektura
Latinski pregovor pravi, da je v imenu pomen. To velja za Salzburg, Solnigrad po naše, ki so ga zgradili s soljo, tako imenovanim belim zlatom, skritim pod zemljo. Ker ima mestno jedro, ki je na seznamu svetovne kulturne dediščine, tudi pridih italijanske renesančne arhitekture, se ponaša kot severni Rim, saj so se tod nekoč križale še vojaške poti starih Rimljanov med severom in jugom. A pika na i enega najbolj obiskanih mest v Evropi je blagovna znamka Amadeus Mozart, ki se je tu rodil in zdaj se sem zgrinjajo študentje in ljubiltelji njegove, glasbe. Salzburg je s svojo arhitekturo in številnimi kulturnimi prireditvami zanimiv poleti in pozimi. Mestni trgi so prava kulisa za adventni čas z bogato založenimi stojnicami s spominki, vsakovrstnimi okraski za jelke in dobrotami na račun božičnih in novoletnih praznikov.
Mozart, vsemogoča blagovna znamka
Wolfgang Amadeus Mozart je dandanes verjetno najbolj čislan glasbenik v svetu. Salzburg ima to srečo, da se je rodil v tem mestu na Getreide ulici, 27.januarja 1756, a je prebival tudi na Dunaju. Njegova rojstna hiša je med najpogosteje fotografirana zgradba. Med drugo svetovno vojno je bila hudo poškodovana, povsem pa so jo obnovili pred tremi leti in to z denarjem Japonske, kjer je skladatelj zelo priljubljen. V hiši je muzej, kjer so pred kratkim dobili violino iz leta 1764 kot darilo od potomca izdelovalca violin Johannesa Honsig-Erlenburga, kakor je pisalo v lokalnem salzburškem časopisu. Na takšno violino je namreč nekoč igral Mozart in so jo v muzeju že preizkusili. Še je zvenela. V pritličju je trgovina Spar, ki ima v izložbi violino! A ni naprodaj…A naprodaj je marsikaj v njegovem imenu, ki ni prav nič povezano z njim: od restavracij,jedi, majic, kozarcev do piva. V muzeju pivovarstva visi velika slika s portreti Mozartove družine z ženo Konstanzo in otroci. Zraven so lutke njegovega orkestra in njega. A najbrž največjo korist od njegovega imena imata dve tovarni, nemška in avstrijska, ki po svetu prodasta na stotine ton Mozartovih kroglic. Tudi Salzburga nihče ne zapusti brez teh čokoladnih bonbonov. Originalne so, trdijo,samo tiste v modrem ovitku z napisom hand made, kakršne izdelujejo od leta 1890. No, sam umetnik bi se obračal v grobu, če bi vedel, kako ga izkoriščajo po smrti. Umrl je bolan, tako silno reven, da so ga pokopali v skupen grob na rob enega od dunajskih pokopališč. Tako se še danes ne ve, kje počiva. Bojda so raziskali marsikatero okostje, a nobeno ni bilo pravo. Veliki mož, danes čislan po bogovsko, ni imel sreče. Prav tako ne njegovi potomci: od šestih sta preživela dva, a nista imela otrok. Mozarti so tako izumrli!!!Potomci njegove sestre se namreč pišejo drugače. Tudi ona je bila nesrečna, saj kot ženska ni smela nastopati v javnosti, četudi je bila odlična pianistka. Pokopana je na elitnem pokopališču sredi mesta.
Tisoč let pod oblastjo bogatega klera
Nad mestom kraljuje najmogočenješa, najbolje ohranjena in najbolj razvpita trdnjava Hohensalzburg, od koder je cerkvena elita več stoletij vladala salzburški pokrajini. V rokah je imela večino zemlje in take zaloge soli v rudnikih, da jih še zdaj niso izčrpali. S tem denarjem so gradili cerkve, palače, gradove, vrtove, plačevali italijanske arhitekte in umetnike ter tako ustvarili nekak severni Rim. Vladarji so imeli kot knezoškofi v svojih rokah tako cerkveno kot posvetno oblast skoraj tisoč let in svojo državo v državi. Pokoril jih je šele Napoleon in za njim Habsburžani.
Trdnjava, prvič omenjena leta 1077, ima razburljivo zgodovino. Bila je tako utrjena in oborožena s 4000 topovi okrog mesta, da ji vse do Napoleona nihče ni bil kos. Tudi narava ji ni mogla do živega, četudi sega 7o metrov visoko. V razkošni dvorani na vrhu ti pokažejo tri tone težak marmorni steber, v katerega je priletela topovska krogla, a ga je samo okrušila. Ni čudno, da so se vladarji tod počutili varno in so počeli, kar so hoteli. Najbolj krut je bil Leonhardt, ki je 1519 leta izgnal vse Žide iz mesta. Če se svetniki niso strinjali z njim, jih je zaprl, dokler se niso vdali. V svojem grbu je imel repo, ker je je njegov stric z njo toliko zaslužil, da mu je plačal šolnino in najbrž tudi podkupnino, da je lažje prišel do naslova knezoškofa. Najbolj razvraten in brezobziren je bil Wolfgang Teodacius, ki je z ljubico imel petnajst otrok in ji zgradil imenitno palačo na obrobju mesta. Ta stavba je zaslovela po vsem svetu, ker so v njej posneli film Moje pesmi, moje sanje in jo zdaj oblegajo zlasti turisti iz daljnjega vzhoda in Amerike.
