Roman Odpelji me domov španskega avtorja Jesusa Carrascoja (Na prostem, 1972, Zemlja, po kateri stopamo, 2016) pripoveduje o razkoraku med generacijami, skrbi za ostarele starše, spopadanju z minljivostjo, o prehodu v odraslost in odgovornosti, ki jo imamo do ožje in širše skupnosti. Roman obravnava glavnega junaka Juana, ki gre skozi potovanje iz otopelosti v živost; sprva skozi bežanje od družine, nato vse tesnejše približevanje k svojim koreninam, kjer nazadnje sreča (zopet) tudi samega sebe. Struktura romana je klasična, junak se sprva sicer ne zaveda svojih (neodkritih) sposobnostih in empatije, s katerimi bo kasneje premagal izzive na njegovi poti do željenega cilja.
Zgodba: Juan se zaradi smrti očeta in prihajajočega pogreba vrne v svoje rodno mesto na podeželju Španije. Skozi prve prizore tako izvemo, da junak zadnja leta živi v Edinburgu (Škotska). Preživljal se je najprej kot pomivalec posode, kuhinjski pomočnik, kasneje pa je dobil priložnost v Kraljevem botaničnem vrtu, kjer je skrbel za nasad rododendromov. Vrednost tujine junak vidi v čudovitih parkih, elegantnih poteh, vrtovih, urejenih pešpoti, še delavske četrti se mu zdijo mirne in varne, delavci pa imajo pravico do prvovrstnega počitka, v notranjosti hiš pa je ventilator, televizor, pred hišo trampolin … V njem se razrašča notranji konflikt, razpetost med urejeno Škotsko in prašnim podeželjem Španije, antagonizem junaka, ki ga Carrasco vleče skozi celotno knjigo.
Narava ima v romanu posebno vlogo in Carrasco pravi, da rad opisuje okolje junakov, pokrajine, narave, ter da so opisi pejsažev pravzaprav ogledalo njegovih junakov. »Polja, ki obdajajo vas, še niso požeta. Klasje pokončno čaka na prihod strojev.« Njegova mama je ljubiteljica rož, tu se avtor najbolj približa srčiki matere, ki ima sicer v romanu zelo majhno izpostavitev, skorajda ne spregovori, le skozi nekaj izjemnih lepih prizorov in prispodob, dobimo občutek njene srčnosti in večplastnosti; ko mama iz polomljenega poročnega potovanja prinese sadiko hortenzije, da bi jo razmnožila, kot je to videla v vrtovih Galicije, ko Juan opazuje mamo, kako presaja lončnice, mama, ki seda v avtomobil na sovoznikovo stran, in ima prebliske spomina preteklosti, zgodb, ki jih Juan še nikoli poprej ni slišal: »Vse si nas vlekla naprej kot kakšna mula, ne da bi se pritoževala ali da bi te videl jokati«
Na Škotskem junaka prevzame skoraj vse: »Tamkajšnji parki človeka kar vabijo na sprehod, vabijo ga s svojimi velikimi razsežnimi tratami, kjer ni niti najmanjšega plevela ali pleš.« Še celo dež, ki je za ekspate iz toplih Sredozemskih dežel izziv, na katerega se privadijo šele skozi dolga leta, je junaku iz juga veliko bolj všeč kot suša in vročina doma. Seveda ne gre prezreti tudi tenkočutnosti avtorja, kjer vsake toliko časa ošvrkne tudi z ekološko noto, doma se glavnemu junaku zdi zemlja onesnažena zaradi industrijske pridelave zelenjave in sadja, zaradi azbesta, ki se skriva povsod, okolje je neurejeno, vročina neznosna, majhna podjetja pa nimajo možnosti razvoja: »Otroci bodo drobili ostanke odvrženih cevi« … Njegov oče je zbolel za azbestozo in umrl za rakom pljuč. Tudi to je neke vrste fantazma, ena izmed mnogih, ki jih junaku pripiše Carrasco. Neokrnjena in čista Škotska je zgolj mit, je beg od resničnosti, iluzija, pobeg, uspavalo, ki uspešno vzdržuje junakov pozicijo odmaknjenosti, ne samo od drugih, najbrž tudi od samega sebe. Še pobeg v tuj jezik se junaku zdi udobnejši. Junak je odtujen in dom sprejema po mnogih letih le s težavo.
»Iz hiše zaveje poseben vonj, ki ga začutiš samo, če si bil nekaj časa zdoma, tako da je zunanji svet že prezračil tvojo notranjost. To je vonj po neponovljivem in duhamornem času.«
Odtujenost dobi nov zapik, ko Juan opazi, da so odnosi doma obsojeni na propad; ali kot piše avtor: »… tisočletni prah seda v tišino med njimi«. Podkrepi z dejstvom, da se je na tujem hitreje spoprijateljil s svojim najemodajalcem, kot z očetom doma, v mami pa uzre lastno čustvovanje šele v objemu medicinske sestre. Celo na pogrebu se Juan raje predaja opazovanju drugih, gleda jih skozi prizmo opazovalca, novinarja, detektira male podrobnosti. Njegova odtujenost je vseobsežna, ta pa se prične raztapljati v trenutku, ko se odloči, da bo ponoči spal ob mrliču namesto njegove mame. V tišini in premišljevanju, ko ne more spati, se zgodi majhna razpoka, skozi katero vznikne sočutje. V tistem trenutku Juanu stopi korak k transformaciji, njegov plašč odtujenosti, ki si ga je nadel kot obrambni mehanizem, da ne bi ničesar čutil, pričenja počasi razpadati. »Sever je posrkal skoraj vso njegovo pozornost in energijo, on pa se temu ni zoperstavljal.«
Druga tema, ki jo avtor uspešno prenese v roman, je generacijski prepad; med starejšo generacijo, ki živi v ruralni Španiji in mlajšo generacijo, ki želi živeti v urbanem okolju, potovati, biti svobodna, osvobojena preteklosti … Juan, preden odide na Škotsko, laže staršem, da je dobil štipendijo, sooči se z težnjo očeta, da bi moral delati na polju, saj kot se izrazi oče: »delati na polju, pomeni delati na svojem«. Od Juana se pričakuje, da bo delal v tovarni, na polju, v vinogradu, pisatelj prepad opiše: »Ti ljudje niso na svet prišli zato, da bi razvijali svoje osebnosti, temveč predali štafeto.« Od Juana so pričakovali, da jo sprejme in tako preda svojim otrokom, ki bodo naredili isto in tako izrisali svoj kmečki rod v prihodnost. »Stari se ga je počasi polaščal, krajšal je verigo, s katero je bil privezan nanje.«
Odnosi med starši in otroki so razmejeni in odtujeni, staro generacijo zaznamuje delo, odpovedovanje, garanje v potu svojega obraza, Juan premišljuje, da sta bila s sestro Isabel v odraščanju prevarana: »Življenje ali čas, v katerem sta živela, ju je oropalo za izkušnjo ljubezni«, saj sta šele v filmih videla, da lahko med starši in otroki vlada drug, bolj sproščen odnos … Juan je torej verjel v filmsko iluzijo, v resničnost umetno ustvarjenih podob. Nekje drugje pisatelj spet zapiše: »To je bistvo materinega nazora: da morajo otroci skrbeti za svoje starše, tudi če se morajo zaradi tega odpovedati svojemu življenju… « Odpovedovanje je torej tista premisa, ki zaznamuje Juanove starše in pričakovanje, ki jo polagajo v naročje sinu, da bo nudil zavetje, skrb in oporo, ko ostarijo. »…da bo naslednja generacija naredila tako, kot je prav. Zaščitniška drža, saj se roke vrinejo med svet in trebuh, drobovje. Prostor v telesu, kjer so najgloblja čustva, ki nas najmočneje določajo, prostor, kjer se porajajo otroci, ki nas znajo pozneje, ko odrastejo, tudi najgloblje raniti.«
Knjiga ne samo, da zarisuje ločnico med razvitim severom in nerazvitim jugom, med urbanim in ruralnim, temveč tudi govori o spolni neenakosti ter spolni razdeljenosti vlog v družini. Navkljub temu, da je špansko ruralno okolje izrazito patriarhalno (Moral je umreti oče, da se je Andreu – Isabelin mož – zlil z družino, v katero se je priženil). Spolne vloge so razdeljene, novi generaciji nameni drugačno vlogo. Carrasco svoji junakinji Isabel pripiše močnejšo pozicijo; je uspešna podjetnica, inovatorka, bodoča milijonarka, njeno okolje je znanost, oditi mora v Ameriko, kjer bo zaslužila še več.
Isabel je torej tista, ki uresniči kozmopolitskost, ambicioznost, svetovljanskost in ima moč in denar, da odloča. Juanu pa ostane skrb za preživetje, malo podjetje, ki izdeluje vrata, Renault 4, s katerim se bo lahko premikal po prašnih poteh in skrb za vedno bolj dementno mater. Tu je potrebno narediti velik aplavz avtorju, saj skrb za ostarelo in bolno mamo ne pripiše hčerki, temveč mlademu moškemu – sinu. To je precej subverzivna poteza, ki romanu da posebno dimenzijo, saj dejstva v realnem življenju temu nasprotujejo. Raziskave namreč kažejo, da ženske prevladujejo med oskrbovalci starejših, da je družinska oskrba, ki jo izvajajo moški, pretežno vključuje oskrbo partnerice. Moški tako pogosto postanejo oskrbovalci le v starejših letih. Nacionalni in mednarodno primerjalni podatki potrjujejo, da je »verjetnost, da moški postanejo neformalni oskrbovalci najnižja med mlajšimi zaposlenimi sinovi (v korist staršem). Pa vendar Juan pristane v skrbstveni funkciji, mora kuhati, voziti mamo k zdravniku, jo čuvati in poslušati, izpolnjevati njene želje in morda prav zaradi tega obrata je ta roman izjemen.
Roman se bralca dotakne z univerzalnimi temami, kot je odnos do staršev, odgovornost, ki jo pri tem, nosimo potomci, prav tako pa se na subtilnejši ravni dotakne vprašanja, kako se vrniti »domov«, pa čeprav je ta dom lahko zelo širok in metaforičen pojem. Lahko gre za vrnitev k sebi, svoji resnici, k svojim čustvom, saj, kot pravi avtor romana Carrasco, je dom zgolj občutek, ni hiša, ni prostor, temveč je to občutek, da si končno lahko to, kar si. To je stanje mirne vesti in svobode, je ravnanje, da bomo končno naredili tisto, kar je prav.
