Raziskave kažejo, da je vpliv staršev glavni razlog, da mladi ne uporabljajo drog, zato boste v naslednjih dveh člankih lahko prebrali, kakšna je vloga staršev pri preprečevanju zasvojenosti otrok. Pogovarjali smo se z Marijano Kašnik Janet, univ. dipl. soc. iz Zavoda za zdravstveno varstvo Ravne na Koroškem, ki se podrobneje ukvarja s primarno preventivo na področju drog in zasvojenosti.
Kako lahko starši vplivajo, da se otroci ne bodo odločili za (zlo)rabo drog?
»Težko je v nekaj besedah odgovoriti na tako kompleksno vprašanje. Različne raziskave kažejo, da se nekateri vzorci vedenja, ki vodijo v zasvojenosti, oblikujejo že v zgodnjem otroštvu in da pozitivne življenjske veščine, ki jih osvojimo in okrepimo v tem obdobju, zmanjšujejo tveganje za razvoj zasvojenosti v kasnejšem obdobju. Vsak otrok ima v sebi potencial za odpornost proti zasvojenosti, ki ga je mogoče okrepiti s primerno čustveno podporo in krepitvijo nekaterih življenjskih veščin. Povzela bom nekaj pomembnih poudarkov. Starši naj bi pomagali otrokom razvijati in krepiti:
– avtonomijo in samozavedanje: sposobnost identifikacije in prepoznavanje lastnih čustev; prepoznavanje osebnih interesov, svojih prednosti ter zaupanje v svoje kompetence; razvoj in vzdrževanje dobre samopodobe in samozaupanja; sposobnost presoditi, kaj je prav in kaj narobe, sposobnost “stati za svojimi prepričanji”; sposobnost optimizma, ki vključuje prepričanje, da je v nas pozitivni potencial, in zaupanje v prihodnost;
– samouravnavanje in samoregulacijo: sposobnost obvladovanja stresa, nadzor impulzov in ustrezno izražanje čustev; samomotiviranje za vztrajanje pri osredotočenosti na opravljanje zadanih nalog, tudi če obstajajo druge, bolj mamljive alternative; načrtovanje napredka v smeri doseganja osebnih in akademskih ciljev;
– socialno zavest: biti sposoben empatije; priznavati in ceniti posameznikove in skupinske podobnosti ter razlike; sposobnost učinkovitega in ustreznega komuniciranja; skrb, prožnost in odzivnost na socialne razmere; spoštovanje raznolikosti; smisel za humor; odgovornost in spoštljiv odnos do sočloveka, do skupnosti, do narave in do samega sebe;
– spretnost povezovanja: sposobnost vzpostavitve, vzdrževanja in nadgradnje zdravih odnosov z drugimi, ki temelji na sodelovanju in odpornosti na socialne pritiske; preprečevanje, upravljanje in konstruktivno reševanje medosebnih konfliktov; sposobnost znati poiskati pomoč, kadar je to potrebno;
– odgovorno odločanje: sposobnost sprejemanja odločitev, ki temelji na načrtovanju, preučitvi vseh ustreznih dejavnikov, vključno z upoštevanjem ustreznih etičnih standardov, skrbi za varnost in socialne norme; upoštevanje verjetnih posledic ob alternativnih načinih delovanja; sposobnost reševanja ovir, ki vključuje sposobnost načrtovanja, kritičnega razmišljanja, in preučevanje možnih rešitev, sprejem odločitve, ukrepanje in prevzem odgovornosti.
Začeti moramo torej že v zgodnjem otroštvu in to nadgrajevati skozi vso osnovno in srednješolsko obdobje. Ob tem je, kot pravi psihoanalitik dr. Peter Praper, bolj kot akademsko znanje pomembna uglašenost z otrokom. Pomembna je naša pripravljenost in sposobnost otroka razumeti, opaziti in slišati njegova verbalna in neverbalna sporočila, ki jih lahko razumemo le v kontekstu dobrega odnosa. Vsak otrok je namreč "svet zase", je edinstven in samosvoj. Kar je učinkovito za enega otroka, ne pomeni, da je tudi za drugega.
Vloga staršev je ključna, enkratna in unikatna. Ne daje le genske zasnove, temveč dejavno usmerja razvoj otrokovih danosti, značilnosti in predispozicij, ki odločajo o njegovem telesnem, duševnem in socialnem blagostanju. Res pa je, da velja tudi star pregovor: "Za vzgojo enega otroka je potrebna cela vas". Preventivna na področju (zlo)rabe psihoaktivnih snovi, je torej mnogo več kot zgolj prenašanje informacij o posameznih drogah.«
Pri vzgoji je pomembno tudi učenje preko zgledov. Kako naj pri otroku, ki odrašča v družini, kjer je vsak dan prisoten alkohol in tobak, preprečimo, da tudi sam ne bo začel uživati alkohola ali kaditi?
»Težko, a je možno. Če gre za zasvojenost staršev v družini, je pomembna pomoč od zunaj, tako staršem, ki so zasvojeni, kot tudi njihovim otrokom.
Starši se moramo zavedati, da smo otrokovi vzorniki in da od otroka ne moremo pričakovati tistega, česar sami ne zmoremo oz. ne delamo. Otroci in mladostniki raje kot poslušajo, opazujejo in se učijo preko zgledov. Pomislimo, kako pogosto so naši otroci posnemali naš način govorjenja, pomerjali naša oblačila in ličila, se pretvarjali, da "gredo v službo?" Vsak otrok si želi biti odrasel. Biti "odrasel" pomeni svobodo. Biti odrasel pomeni sprejemati lastne odločitve. Biti odrasel pomeni, da lahko ješ in piješ, kar koli in kjer koli želiš. Mladi ljudje radi skupaj z oblačili za odrasle "pomerjajo" tudi naš način vedenja. Tako spada v kategorijo odraslosti vrsta različnih stvari: voziti avto, piti alkohol, kaditi tobak … Če bi vprašali mlade, kakšna sporočila jim dajemo glede pitja alkohola, kajenja ali (zlo)rabe drugih drog, bi verjetno dobili zelo zanimive odgovore. Presenetilo bi nas, ko bi ugotovili, da vplivamo na njihov odnos do drog že s tem, ko jih prosimo, naj nam prinesejo pivo iz hladilnika ali pepelnik iz omare in jih s tem vključujemo v naše lastne navade glede uporabe teh snovi.
Starši lahko z uporabo psihoaktivnih snovi svojim otrokom nezavedno pošiljajo močna negativna sporočila, kot so: Če potrebuješ pomoč, ker nečesa ne moreš obvladati, vzemi tableto; Jemanje drog je hiter način za obvladovanje stresa, premagovanje napora ali reševanje drugih težav; Sreča izvira iz začasnega stanja blaženosti, ki ga povzroči uporaba droge, in ne iz dobrih odnosov z drugimi; Laže je vzeti drogo, kot pa razvijati sposobnosti za reševanje težav in obvladovanje stresa …«
Kakšen je pomen jasnih pravil in njihovega doslednega izvajanja za otrokovo življenje?
»Raziskave kažejo, da so otroci staršev, ki postavljajo zelo stroga pravila, in otroci staršev, ki pravil sploh ne postavljajo, izpostavljeni večjemu tveganju, da začno uporabljati droge.
Pomembno je skupno postavljanje pravil, utemeljevanje njihove potrebe in dosledno uveljavljanje dogovorjenega. Če starši skupaj z otroki določijo pravila, ki se redno uveljavljajo, usmerjajo svoje otroke pri razvijanju dnevnih navad in samodiscipline.
O pravilih in (svojih) pričakovanjih se je potrebno dogovoriti vnaprej. Otroku moramo jasno povedati, kaj od njega v določenih okoliščinah pričakujemo, kaj so njegove dolžnosti. Pri tem moramo vztrajati, da jih opravlja, se drži postavljenih omejitev in spoštuje dogovore, ki smo jih sklenili. Vnaprej povemo oz. se skupaj dogovorimo, kakšne bodo posledice kršenja pravil in neizpolnjevanja pričakovanj. Ta pravila lahko veljajo za šolske obveznosti, delovne naloge, vedenje doma in vedenje zunaj doma.
Če se zgodi, da otrok/mladostnik krši pravila, je pomembno, da dosledno izpeljemo posledice, o katerih smo se predhodno dogovorili. Če pri tem nismo dosledni, dajemo sporočilo, da pravila dejansko niso pomembna in da ni nič narobe, če se kršijo.
Kadar upoštevajo pravila, jim to priznavajmo. Krepitev pozitivnih spodbud pomaga otroku razvijati samozavest in zaupanje v lastno presojo, obenem pa lahko vidi, da mu spoštovanje pravil koristi.
Otrok potrebuje in si nezavedno želi omejitev, kompromisov in predhodnega usklajevanja. Potrebuje okvir, znotraj katerega se lahko giblje. Čeprav tega staršem ne bo nikoli priznal, potrebuje starše, ki mu povedo, do kam sme. Želijo, da jim pokažemo, da nam ni vseeno, da jih imamo radi, da nas skrbi.«
Nadaljevanje sledi v naslednjem članku.
