ODŠKODNINA ZA TELESNE POŠKODBE

Ne gre le za poslovne probleme, s katerimi se soočajo udeleženci v verigah dobav blaga. Poseben problem so nesreče. Do teh prihaja kjerkoli na dobavni poti – tako pri delovnih manipulacijah z blagom, kakor v prometnih nesrečah. Ko je v nesreči povzročena neki osebi telesna poškodba, ima le-ta pravico do povračila negmotne oziroma nepremoženjske škode – do denarne odškodnine. Le-ta ni čista denarna terjatev, ampak predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznane oblike negmotne škode.[1] Smisel satisfakcije je, da naj dobi oškodovanec subjektivno zadoščenje.[2] Pri nas so od nekdaj pravno priznane oblike odškodnine za: telesne in duševne bolečine, zmanjšano življenjsko aktivnost, skaženost, strah, bodočo škodo ter težko invalidnost ali smrt bližnjega.[3]

Med oblike odškodnine sodijo tudi nevšečnosti oškodovanca med zdravljenjem (npr. krajša nezavest, hospitalizacija, vezanost na posteljo, razne vrste imobilizacij in fiksacij, rentgensko slikanje, operacije, infuzije, transfuzije, injekcije, previjanje ran, odstranitev šivov, uporaba invalidskega vozička in bergel, bolniški stalež, obiskovanje ambulante, fizioterapija itd.), ki se obravnavajo v okviru odškodnine za telesne bolečine. Vendar se na primer stanja nezavesti obravnavajo različno – medtem ko se krajše nezavesti obravnavajo v okviru odškodnine za telesne bolečine, se stanja dolgotrajnih nezavesti, ko je prizadeti iztrgan iz življenjskega okolja za dalj časa (npr. za mesec ali več), obravnavajo v okviru trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Odškodnina pa ne pripada vselej, ko je kakšna izmed oblik nastala, temveč le, kadar moč in trajanje bolečin ter strahu ali druge okoliščine primera to opravičujejo, da bi se pri oškodovancu vzpostavilo porušeno psihično ravnotežje. Načeloma pripada odškodnina za vsako obliko posebej. V izjemno težkih primerih, ko se oškodovančeva trpljenja vzajemno pogojujejo in prepletajo, tako da jih ni mogoče ločevati, pa lahko pripada enotna odškodnina za celotno negmotno škodo. Med navedenimi oblikami prav škoda zaradi »smrti bližnjega« kaže na to, da krog oseb, ki imajo pravico do odškodnine zaradi lastne imaterialne škode ni omejen le na tiste, ki so bili v škodnem dogodku neposredno udeleženi. Seveda je pogoj, da obstaja pravnorelevantna vzročnost – torej vzrok, ki po rednem teku stvari pripelje do škodne posledice (teorija adekvatne vzročnosti). Toda to ne pomeni, da za izhodišče vzamemo nekega imaginarnega človeka (izjemno močnega, srednje močnega ali šibkega), ampak je izhodišče tisti človek, za čigar škodo gre. Znano je, da so ljudje različno psihično občutljivi in zato ob smrti bližnjih različno reagirajo. Če pride zaradi posledic škodnega dogodka (primer smrti edinega otroka) pri oškodovancu do škode lastnega izvora in je ugotovljena vzročna zveza pravnorelevantna, je taka škoda pravno priznana podlaga za prisojo popolne odškodnine. Zato ima tudi ta – posredni – oškodovanec na voljo vse odškodninske zahtevke, ki jih pravo priznava.[4]

Reševanje odškodninskih zadev pa je za oškodovanca, in za povzročitelja, pogosto zapleteno in mučno.

Žiga Stupica

(https://www.facebook.com/Dajatve)