V Narodnem muzeju Slovenije je na ogled začasna razstava Pisalno pohištvo na Slovenskem, ki prikazuje razvoj pisalnega pohištva od 16. stoletja do danes. Govori zgodbe o lepoti, moči in vrednotah, ki so se v povezavi s pisalnim pohištvom razvijale od 16. stoletja dalje.
Nekaj uvodnih misli o razstavi
Razstava je razdeljena na časovna obdobja in z njimi povezane stile pisalnih miz. Pisanje je eden od osnovnih načinov komunikacije med ljudmi in pisana beseda je vedno ključno prispevala k razvoju družbe. Pisanje in z njim prostori namenjeni temu opravilu, so se spreminjali skozi čas in se še vedno spreminjajo. Pisalne mize, kabinetne omarice, tabernakeljske omare in sekreterji so skozi čas izražali status svojega lastnika. Gre za ene izmed najbolj osebnih predmetov in kosov pohištva, skozi katere se zrcali naša evropska zgodovina. Sprehod skozi razstavo tudi močno izraža spremembe v vrednotah in pogledih človeka skozi zadnja stoletja. S pisano besedo že od nekdaj premagujemo razdalje, ki nas ločujejo. Pisalniki in ostali kosi pisalnega pohištva so zelo jasni pokazatelji pomembnosti pisane besede, obenem pa izražajo finančno in ustvarjalno moč, ki jo je njihov lastnik zasedal v družbi. Podobno je danes, vendar gre tokrat za druge predmete. V moderni družbi se je pisana beseda prenesla iz papirja na računalnike. Danes je vsaj finančna moč posameznika vidna v izbranem računalniku, intelektualna in ustvarjalna nota pa se še vedno izražata v kakovosti pisanja.
Sprehod skozi razstavo
Ljudje smo estetska bitja in radi imamo lepoto. Skozi celotno zgodovino je bil izraz lepote povezan tudi s stopnjo premoženja posameznika, mesta in države. Tako se tudi na tej razstavi pojavljajo kosi pohištva, ki so pripadali plemiškim družinam ali drugim premožnim posameznikom. Verjetno so bile kmečke pisalne mize veliko preprostejše ali pa jih sploh niso imeli. Razstava se začne z obdobjem renesanse in manierizma, torej s 16. in 17. stoletjem. Predstavljene so kabinetne omarice in omare, ki so po večini črne, oziroma počrnjene. Spominjajo na velike skrinje ali omare z majhnimi predalčki, vse pa so bogato okrašene z ornamenti ali okrasnimi ploščicami. Drugo prikazano obdobje je zgodnji barok, torej druga polovica 17. stoletja, ki prikazuje kabinetne omarice, omare in pisalne predalnike. Omarice in skrinje so še vedno v temnih barvah, njihovo okrasnje pa postaja lepše. Dodane so podrobnosti iz zlata in slonovine. Ti dve dobrini resnično nakazujeta na status lastnikov, saj obe veljata za redki in dragi dobrini. Naslednji obdobji, ki sta časovno umeščeni v prvo polovico 18.stoletja sta zreli barok in rokoko. Iz tega obdobja so predstavljene kabinetne omare, pisalne in tabernakeljske omare. Tukaj se prvič pojavijo lakirane omare, viden pa je tudi spremenjen dizajn. Sledi druga polovica 18.stoletja s poznim barokom, rokokojem in klasicizmom. Iz tega obdobja se prvič pojavlja besedna zveza pisalna miza. Predstavljeni so tudi pisalni predalniki in omare. Danes bi se čudili pohištvu, ki so ga včasih namenjali pisanju, saj bi se nam zdelo popolnoma nemogoče pisati na čimerkoli drugem, kot na mizi. Izgleda se je ta trend začel pojavljati šele s koncem 18.stoletja, kjer je zaslediti prve prave pisalne mize. Okrasje je še vedno zelo zanimivo, vendar se začne uveljavljati bolj ploskovito okrasje, kot pa koščki drugih materialov, ki so prej tvorili mozaični videz. V prvi polovici 19.stoletja je čas empirja in bidermajerja, kjer se pojavijo sekreterji, pisalni pulti in predalniki, razširi pa se uporaba pisalnih miz. Spremenjena je tudi oblika pisalniškega pohištva, ki postaja vedno manj valovita, pridobiva pa vedno bolj jasne in ravne linije, ki služijo svojemu namenu. Iz tega obdobja je nekaj zares zanimivih in lepih kosov pohištva. V drugi polovici 19.stoletja se pojavi historizem, oziroma čas novega baroka, novega rokokoja, novega klasicizma in nove renesanse. Pisalne mize iz tega obdobja so lepe, uporabne in ne preveč okrašene. Gre za slog, ki ga radi oponašamo še danes. Pohištvu, ki mu danes dajemo pridih starega, v resnici vnašamo elemente tega obdobja. Ornamenti, ki krasije noge pisalnih miz so izrezljani izredno natančno in estetsko. Površina pisalnih miz pa pridobiva na svoji preprosti uporabnosti in namembnosti. V prvi polovici 20. stoletja je čas secesije in protomodernizma, modernizma in art dekoja. Pisalne mize so v tem obdobju že zares velike in okrašene le tam, kjer je to potrebno. Delovne površine je dovolj za razvejane projekte, ki zahtevajo kupe papirja, miza pa je še vedno estetska in univeralna. Vsaka miza nosi svojo zgodbo in svoj okras. Najti je tudi oponašanje egipčanske umetnosti. Sledita modernizem in postomernizem s konca 20. in začetka 21.stoletja. Pri teh mizah ni več nobene sledi o umetniškem izražanju, okrasju ali bogatih podrobnostih. Tukaj je minimalizem zelo izrazit. V prvi vrsti je pomembna namembnost in uporabnost pisalnih miz, estetski vidik pa je drugotnega pomena.
Razmišljanja in ugotovitve, ki se porajajo med ogledom
Kot je omenjeno že zgoraj, se skozi razstavo kažejo tudi vrednote ljudi iz različnih obdobij. Ves čas ogleda se mi je po glavi pletlo vprašanje o spoju novega in starega in o prepadu, ki zeva med različnimi slogi. Vse do 20. stoletja so bile pisalne mize odraz visoke ravni ustvarjalnosti in usmerjenosti k vsaki podrobnosti. Vsaka izmed razstavljenih miz in omaric resnično govori svojo zgodbo. Izredno zanimivo je, koliko časa so nekoč porabili za izdelavo tako precizno in ročno izdelanega kosa pohištva. Zavedali so se, da ima dvojno vrednost, estetsko in uporabno. Danes seveda živimo v drugačnem času in nima smisla oponašati takratnega načina izdelave. Vsaj za širšo uporabo ne. Vendar pa se na tej točki odpira več diskurzov.
Prva tematika je »Med industrijskim dizajnom in ročnim delom«. Danes prevladuje industrijski dizajn in način izdelave. To je seveda močno olajšalo delo in izdelki so lahko veliko bolj dovršeni kot ročna dela, obenem pa cnovno ugodnejši. Seveda ročnih del ne gre dajati v nič, ravno nasprotno. Med njima bi lahko našli harmonijo, ki bi izražala visoko estetsko, uporabno, dovršeno in umetniško vrednost. Idustrijski dizajn je odličen za izdelavo izdelkov vseh vrst, ročno delo pa mu doda umetniško vrednost. Načinov za njuno prepletanje je ogromno. Gre bolj za mentaliteto, vrednote, ki bi ohranjale tudi nekaj tradicionalnega in unikatnega, kot je to vidno pri starejših kosih pohištva.
Druga tematika je »Harmonija med uporabnostjo in izgledom«. S tem ciljam predvsem na hiter in oster prehod iz umetniško izdelanih pisalnih miz k tistim, ki jih lahko primerjamo s starimi šolskimi klopmi. Od bogatega okrasja k pustim oblikam, ki strogo služijo svojemu namenu. Danes se to razmerje k sreči že popravlja, kljub minimalizmu, ki ima svoj vpliv v modernem notranjem opremljanju. Ne smemo pozabiti na svobodo izbire in različne okuse različnih ljudi. Vendar se mi še vedno zdi, da je v pohištvu prejšnjih stoletij ogromno kulturne dediščine, ki bi jo lahko vnašali tudi v današnje proizvode. Ali pa bi vsaj črpali nekaj navdiha iz nje. Danes je veliko pisalnih miz popolnoma neosebnih, brezizraznih in brez umetniškega dotika. Tega smo sicer nekako že navajeni, vseeno pa smo prikrajšanji za ljubezen do dela za svojo estetsko mizo. Seveda gre upoštevati tudi dejtsvo, da se pri marsikaterem poklicu mize ne potrebuje več, saj jo je zamenjala katerakoli površina, kamor lahko odložimo prenosni računalnik.
Ob koncu razstave so predstavljene še popolnoma nove ideje z modernim dizajnom. Vsak od novih predlogov, oziroma projektov ponuja tudi rešitev za eno izmed sodobnih težav s katerimi se soočamo. Zelo pogosti zagati se reče prostorska stiska, saj naši bivalni prostori niso več ogromne vile ali dvorci, kamor bi lahko postavili velike kose pohištva. Zanimivo se mi zdi razmišljanje o večnamenskih predmetih, kot je pisalna miza in sedežna obenem. Tukaj je kljub modernemu dizajnu zaznati umetniški pridih, ki hkrati rešuje vprašanje namembnosti.
Razstava ponuja vidne in nevidne slike, ki vzbujajo notranje vtise. Vsekakor je dobrodošlo izvedeti nekaj več o kulturi pisalnih miz, ki so nam jo prenesli naši predniki. Obenem se lahko zopet spomnimo kako pomembne so mize v resnici in koliko velja pisana beseda, ki jo velikokrat jemljemo zlahka. Zaradi pisane besede so se razvile pisalne mize, zato je vredno v prvi vrsti ohranjati ljubezen do jezika in posledično tudi do prostora, namenjenega besedam.
