Moje najbolj mračne groze
v gluhi noči
samote ki prasketajo
odkar je prišlo k meni
s prividi želje
popolnoma jasne v senci
majhne povodnji že z luno
čeprav sen zavija v minljivih čeljustih
tipke ki se nas dotikajo do kosti krika
izgubljene poti joka na zemlji
upanje ki čaka na steze groze
čeprav se zanaša na ugodno naključje
moje polno moje pošteno moje grozno življenje.
(Sodobna španskoameriška poezija, Cankarjeva založba, 1994)
