Neka opica,ki je živela v afriškem deževnem gozdu, je nekega dne plezala po sekvoji. Nato pa je zagledala ogromno gorilo,ki je tekla proti domovanju njene družine. Tiho jo je zasledovala in plezala po drevesih. Videla je ,kako gorila jezno piha skozi nos in se praska po prsih. Nato je za gorilo pritekel šimpanz. Šimpanz pa je bil zvitejši od gorile. Videl je opico,kako zasleduje gorilo. Zato je v roke vzel kamen in ga zalučal proti opici. Skoraj bi jo zadel,a opica je bila na srečo bolj spretna od njega. Za šimpanzem in gorilo je pritekel orangutan.Tudi on je bil član opičje tolpe. V rokah je imel veliko palico,ki jo je lomil in metal visoko v zrak. Za orangutanom se je pripodil še zadnji član nesramne opičje tolpe. To je bil mandril,ki so ga prisilili,da gre v to tolpo. Ko se je tolpa približevala opičinemu domu,je opica ukrepala. Vedela je za bližnjico, ki je ni poznal nihče drug. A je bila prepozna. Nesramna tolpa je ugrabila vse njene bratce in sestrice. Opici je preostalo le nekaj. Da gre za tolpo, jim sledi do njihovega skrivališča in vzame bratce in sestrice oziroma, da jih reši. In res. Sledila je tolpi do skrivališča in slišala tudi geslo. A raje kot da bi povedala geslo,je splezala čez zid. Tam je videla tolpo, kako je šla v kamnito hiško. Hitro je šla tja. Skozi majhno špranjico je slišala njihove stopinje,ki so vodile nekam dol. Najbrž v kakšno skrivno klet. Morala jim je slediti, a ni vedela kako priti v hiško. Nato je splezala na streho in videla odlomljen strešnik. Razpoka je bila ravno dovolj velika, da bi opica lahko splezala noter. In natanko to je storila. Splazila se je skozi razpoko in prišla noter. Nato je v tleh videla majhno skoraj neopazno luknjico. Skoznjo je porinila prst in odprla so se posebna vratca v tleh. Opica je našla prehod do kleti. Po vrvi je tiho splezala dol v klet. Tam je slišala zlobne krohote vseh članov tolpe. Najbolj zloben je bl gorilin krohot. Mučili so njene bratce in sestrice. Nato so odšli v neko drugo sobo po pripomočke. To je bila opičina priložnost. Hitro je stekla k bratcem in sestricam in jih dvignila. Nato je skušala pobegniti,a obkolila jo je tolpa. Gledali so jo s svojimi zlobnimi opičjimi obrazi. Prijeli so jo in jo vrgli v neko temno sobo, bratce in sestrice pa vzeli. Opica se je morala nekako rešiti. V kotu temne sobe je zatipala majhno palčko. To bo lahko uporabila za odklep vrat. Poskušala je in poskušala. In končno ji je uspelo. Nato je morala najti izhod iz tega strašansko temnega hodnika. Splezala je na poličko in videla stopnice. Po stopnicah se je povzpela in zagledala še en temen hodnik. Tam bi morali biti njeni bratci in sestrice. In res. Zaslišala je njihov jok. Stekla je po temnem hodniku in v neki temni sobici zagledala svoje bratce in sestrice. Vzela jih je v naročje. Morala je poiskati drug izhod, ker ni mogla gor, ker bi jo videla tolpa. Našla je majhno okence in splezala skozenj. Končno je bila zunaj. A zagledala jo je tolpa. Lovili so jo. A opica je poznala vse poti deževnega gozda in domov prišla pred tolpo. Mami in očku je vrnila bratce on sestrice in v vse člane tolpe vrgla posebno uspavalo iz rastlin. Tolpa je bila v opičjem zaporu, opičina družina pa je živela srečno. Opici so za nagrado podelili opičjo Nobelovo nagrado. Napisala: Irena Ida Katarina Zupan, 10 let
