Telo žene, beli griči, bela stegna,
kot svet, ki se ponuja.
Moje grobo kmetovo telo ruje po tebi
in vabi sina iz globine prsti.
Bil sem samo brezno. Ptice so bežale iz mene
in silna moč me je preplavila.
Da bom preživel, te kujem kot meč,
kot puščico za svoj lok, kot kamen za svojo pračo.
Pride ura maščevanja in jaz te ljubim.
Telo iz kože, mahu poželjivega in vztrajnega mleka.
O, prsi kot dve kupi! O, oči odsotnosti!
O, vrtnici bradavic! O, tvoj glas; zategel in otožen!
Telo moje žene, vztrajal bom v tvoji ljubkosti.
Žena moja, moja neizmerna želja, moja negotova pot!
Temna rečna struga, po kateri teče večna žeja
in ji sledi utrujenost in neskončna bolečina.
(Sodobna španskoameriška poezija, Cankarjeva založba, 1994)
