21. februarja, Linhartova dvorana
Besedilo in režija Guillaume Vincent
Produkcija Compagnie MidiMinuit, Francija
Koprodukcija Festival v Avignonu, La Colline – narodno gledališče Pariz, Bouffes du Nord in drugi
Igra, ki jo je ustvaril Guillaume Vincent, deluje kot scenarij. En sam prostor, hotelska soba, za tri zgodbe, ki se križajo in prepletajo. Z »odrsko mašino«, kot jo poimenuje avtor sam, išče navdih pri filmskih umetnikih, ki jih posebej ceni – Bergmanu, Bressonu, Buñuelu in Fassbinderju – ter nas požene v svet, v katerem sta resničnost in domišljija tesno prepletena, v katerem se preteklost in sedanjost ponekod zlijeta ter nam živi in mrtvi govorita, ne da bi pomislili na njun različni položaj. To je domišljijski beg v igri s preobrati dogodkov, ki se opirajo na dramski okvir, posut z majhnimi kamenčki, po katerih občinstvo sledi dogajanju podobno, kakor otroci vstopajo v pravljice.
Leta 1977 rojenega režiserja Guillauma Vincenta je širša gledališka javnost prvič opazila v t. i. spremljevalnem programu avignonskega festivala leta 2010, 2012 pa je bil že z novim delom povabljen v izbrani program. To je bila predstava Pade noč … Takole pravi režiser: »Režiral sem veliko del iz klasičnega repertoarja, pri teh lahko govorim o intelektualističnem načinu interpretacije. Tukaj pa je bolj zapleteno, ta predstava je nekaj med ludizmom in neke vrste B-produkcijo, z ozračjem pravljice. Dogaja se »za zaprtimi vrati«, komorna igra, zgodba dveh sester in očeta, poroke in ločitve, ljubezni in sovraštva – za šest igralcev in deset oseb.
Jean-François Perrier (Avignonski festival)
»V delu Pade noč … sem želel upodobiti svet, ki ni realističen, temveč skrivenčen pod težo stvarnega. V njem stvarnost postane nadomestek za namišljeno. Fantazija je enakovredna z realnostjo. V spomin sem skušal priklicati natančna občutja, izgubo opornih točk, mejnosti … Med pisanjem so bili moja edina prioriteta oder in igralci. Ni me zanimalo ustvarjanje literature, niti iznajdba jezika. Ustvariti sem želel odrski stroj, scenarij. Osredotočil sem se samo na končno izoblikovano predstavo.«
Guillaume Vincent
Vse se odvija v hotelski sobi, enotnem prizorišču, prostoru nenavadnih zgodb, katerih niti se prepletajo. Igra odmevov. Kot da bi umrli lahko prehajali iz ene zgodbe v drugo. Kdo so naši umrli? Čigavi umrli smo mi?
Tri pripovedi si ne delijo časovnega okvira, niti pripovednih zakonitosti; Susannina zgodba se z vsakim prizorov vrne globlje v preteklost; Pauline in Émilie sta z vsakim vstopom bližje dozdevno želeni smrti. Wolfgang se zdi ujet v zankah detektivke, v kateri vsakokrat naleti na slepo ulico. Umrli so priče možnih razpletov: nadomestni liki v iskanju različice nedognanih dejstev; drugače rečeno, različice nedognane »realnosti«. Vse dokler ne začnejo trditi, da so mrtvi. Vendar film še vedno ne bo zmontiran, časovni potek ostaja kaotičen, nezmožen obnovitve. Prehajamo od obraza k obrazu, iz časa v čas, brez referenčnih točk.
Že na samem začetku se hotelska soba zdi v popolnem neredu. Brez kakršne koli razlage. Kot bi neznanec stvari gledal obešen z glavo navzdol. Kot če bi ga nekdo snel in si ga oprtal na hrbet, svet, ki je bil vzet s tečajev, bi si ogledali skozi njegov bingljajoči pogled. Morda malce kinematografsko. Spominjajoče na vidik umrlega.
Hotelska soba: prostor, v katerem ne prebivamo, v kateri spomin nima opore. V kateri ne prepoznaš ne prostora, ne sveta, ki se razteza spodaj. V kateri nepoznani glasovi zamenjajo znane – obstaja samo tisto neposredno prepoznavno. »Nedomače okolje ». Prostor začasnega postanka, v gibanju ali na poti, mikro-izgnancev, odhodov ali pobegov: časovnih preskokov – podobno kot plošča, ki preskakuje. Vse v življenju preskakuje.
S stvarmi, ki si jih sposodimo iz domene fantastičnega.
Neznanci, ki se eden za drugim pojavljajo na odru, so igralci, s katerimi Guillaume Vincent redno sodeluje. Nekateri se vračajo in odigrajo več likov. Življenje se še vedno spreminja. Igro je napisal z mislijo nanje, z udejanjanjem na odru pa jo igralci pišejo tudi sami. V tem primeru se pisanje dramskega besedila ne približuje literaturi. Ali, pravzaprav, fantastični literaturi. Morda gre pri tem za namero nadalje izpostaviti občutje, da gre za prostor neštetih možnosti, da francoščina ni edini jezik, ki ga slišimo. Razen če do tega ne pride, ker gre za eno najbolj običajnih življenjskih izkušenj.
Postavimo hipotezo: morda naj bi pri tem iskali »žanrsko gledališče«, kot ljudje žanrsko opredeljujejo film. Razvpito gledališče: nič več rezervnih položajev, zasebni otočki so ogroženi, ob napadu so omajani. Če naši duhovi niso prikazni tega prostora, so potem zagotovo umrli povratniki. Naši?
Tedaj morda nadaljujemo z občutjem bojazni pred izgubljenostjo. Tridesetletniki, ki so večinoma ujeti med ostarelimi starši in majhnimi otroki, pogosto trpijo za prikrito obsedenostjo, grozo pred lastnim izginotjem. Skrivoma prisotnim ali instinktivnim strahom. Naši umrli, naši ljubi pokojniki prihajajo. Kaj pa če smrt stanja ne spremeni, ne ublaži našega blaznega strahu? Hipoteza postane smešna, morda celo burleskna; ni nujno, torej, da hotelska soba postane bivanju bolj neprijazna, ker jo naseljujejo naši pokojniki. Ker jo naseljujemo tudi mi sami, drage umrle in dragi umrli.
Marion Stoufflet
http://www.festival-avignon.com/en/Spectacle/3354
Linhartova dvorana, 17, 20, 24, 13* EUR
* do 25 let in od 65 let ter upokojenci na najnižjo cenovno kategorijo. Popuste je mogoče uveljavljati le ob nakupu v Informacijskem središču CD.
Cankarjev dom, Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana
