Maja Drolec
PEŠČENA URA
Kolikšna je vidljivost preteklega časa? Ima spomin obzorje, za katerim se vse izgubi in zamegli, kakor na odprtem morju? Spomini izzivajo, silijo nazaj, kličejo in stopajo v usta, na roke, na trebuhe in nas še bolj tlačijo dol, da bi se polegli in utihnili. Spomini mogoče lahko molčijo, lažejo pa ne. Ali umrejo skupaj s človekom, ki jih je ohranjal. Kdo ve?
/Nataša Konc Larenzutti; Beseda, ki je nimam/
Vse drugačen svet se mi je odprl, ko sem začela obiskovati šolo in zraven še glasbeno šolo. Z vsakim dnem sem čutila notranjo radost, se spominjam, ki pa ni bila mir, marveč kot neki pritajeni žar ognja, ki noče ugasniti pod pepelom, ko je plamen že mrtev, in tega se še dobro spominjam, čeprav je minilo že več kot petdeset let.
Še ne šestletna sva zjutraj pešačila z bratom v šolo ali popoldan v glasbeno šolo dober kilometer daleč, in tedaj mi nobena luža ni ušla, rada sem skakala po vodi s pelerino čez plašček in gumijastimi škornji, potem sem bila vsa mokra; malo od dežja, več od škropljenja z vodo iz luž, včasih pa so bile mokre tudi spodnje hlače, ker me je igra prevzela vso. Bila sem bolj fantovska in raje sem se vračala iz šole s sošolci kot sošolkami. Punce so bile bolj nežne od mene, s pentljicami v laseh, risale so si v spominske knjige, zbirale prtičke, njihovi zvezki so bili lično popisani, na koncu vsake naloge so risale in barvale okraske, kar ni sodilo k obvezni domači nalogi, zato jih jaz običajno nisem risala, zdelo se mi je neprimerno, da se na tak način hočem prikupiti učiteljici. Čeprav, moram priznati, se mi je po svoje zdelo tako risanje lepo, a jaz sem bila deklica brez okraskov, večkrat sem izpadla precej površna, da o vedenju ne govorim; za deklico sem bila groba in pretepaška. Se spominjam, da so me včasih kakšni starejši bratje sošolk na poti iz šole pričakali za vogalom domače hiše in me spraševali, zakaj sem kepala njihove sestrice. Taki pogovori me niso ustavili. Vem pa, da so bili to drugi časi, revnejši, in stvari so se nas dotaknile, največkrat drobne stvari …
Včasih smo zimskim hlačam rekli »špichoze«. Pozimi smo imeli otroci samo ene hlače za v šolo, tudi za sankanje smo jih oblekli, ker so bile tople, doma pa smo nosili trenirke. Oblačila, ki niso bila do konca strgana, smo ponosili drug za drugim; sestra za menoj, jaz pa za bratom, šele mlajši brat je potem dobival nove.
Le zakaj človeku ostanejo v spominu nepomembni dogodki, tako neumni, otročji, ko so na svetu velike stvari; vesele ali nevesele, žalostne, nepozabne, nesprejemljive …
Neke mrzle zime, ko sem v šolski toaleti slišala sošolko, ki je bila sicer mila kmečka deklica, kako pripoveduje dvema sošolkama:
»Punce, vam povem novico, Mojca nosi bratove hlače …«
Nisem vedela, če slišim prav, a govorile so o meni. Brez besed sem stopila iz stranišča in odšla. Nisem verjela, da lahko besede sošolk tako bolijo, tudi one so bile prestrašene, kako se bom odzvala. Nič nisem rekla, kar šla sem. Bile so prestrašene, jaz pa žalostna, osramočena, prestrašena. Zelo se me je dotaknilo. Niso pele pesti, nisem pa odpustila, nikoli …, besed, ki jih ne moreš vzeti nazaj, ker so izgovorjene, se ne da odpustiti.
Ni bolelo le to, da v razredu nisem bila priljubljena med dekleti, bila sem nekako odrinjena iz sveta deklic, fantje pa so me imeli radi, imela sem celo občutek, da me občudujejo. Verjetno zato, ker sem bila drugačna, bolj športna, odkrita za pogovore o marsičem, ker sem si upala. Upala sem si sošolca Staneta, ki je bil dvakratni ponavljalec, torej že lepo razvit fant, saj je bil dve leti starejši od drugih, v sedmem razredu drezati s šestilom, čeprav mi je grozil, da me bo »nalomil« na poti iz šole. Seveda tega ni storil, dobila sem občutek, da sem tudi jaz njemu všeč. Nasploh sem se veliko zaljubljala, najdalj časa je trajalo z Janezom, ki mi je reševal naloge pri fiziki …
Danes bi temu rekli, da me je doletela puberteta kar zgodaj, tako v glavi kot v telesu, pa ne samo to, da sem si po obrazu kmalu začela stiskati črne ogrce, že pri dvanajstih sem začutila bolečine v spodnjem delu trebuha, vedela sem, da je to menstruacija, zdela se mi je nepotrebna, nadležna stvar, in mami si nekako nisem upala povedati zanjo, kot da znam sama poskrbeti zase. Doletelo me je pri pogozdovanju smrečic v vrtnariji Seme sadike v Mengšu, sijalo je sonce; moč sonca je prebadala s svojimi žarki tako močno, da se je vse telo odprlo, razširile so se žile, telo je dobivalo moč, ni zmoglo več ubogati ukazov, ki jih je dobivalo iz glave, temveč ga je nenadoma prebudila želja po rasti, in moje otroško telo je dozorelo. Naša šola je sodelovala v vrtnariji z družbeno-koristnim delom, jaz pa sem dobila prvo menstruacijo. Še dobro, da sem imela pri sebi velik moški robec iz blaga in tedaj sem imela med sošolkami prijateljico Metodo. Vse sem ji povedala, kar ulilo se je iz mene; ko šibkost zapušča telo, potem boli manj, in tudi ona je povedala meni, da me je z menstruacijo že prehitela, njena mama pa tega še ni izvedela. Odleglo mi je, da se ne dogaja le meni, večini sošolk se je telo razvilo do te mere šele čez leto ali dve.
Metoda je bila moja sošolka tri ali štiri leta, ravno v najnežnejših, mladih letih. Ona se ni sekirala, če bi jo sošolke zmerjale zaradi ponošenih oblačil, ker jo niso zmerjale, ne, nje pa ne, ker ona tega ni dopustila, in ker so vedele, da je revna. Kratkolasa rjavolaska, nekoliko močnejše postave, a ne debelušna, pač pa močna; njeno telo je izražalo posebno moč, da si se nanj lahko naslonil, pogled pa je bil oster in nepopustljiv, obrvi so bile skoraj zraščene skupaj, polna lica so bila rahlo rdeča, nič dekliškega ni bilo v tem obrazu, če pa se je nasmejala, je bil to smeh odraslega človeka; premišljen, z rahlo preudarnostjo. Če si stal tik ob njej, si vonjal neprijeten vonj po kuhani zelenjavi; po repi in pesi, kar so pač kuhali za prašiče, a tedaj nisem vedela, da gre za fronto. Nič na njej me ni motilo, vedela pa sem, da je drugačna od drugih. Mogoče je bila otrok premočne želje po lepšem življenju; njena mati je bila kmečka hči, vedno slabovoljna, srepega pogleda, ni poznala topline, podedovala je skromno kmetijo, zato ni hodila v službo, ampak je delala na polju in v hlevu, oče pa je bil okrogel, majhen kot pajac, v službo se je vozil na svojem motorčku, čisto počasi, in nikoli povsem trezen.
Živeli so v stari kmečki hiški, ki je bila nadaljevanje hleva; ko si vstopil skozi težka vhodna vrata, čez kamnit prag, si bil že v kuhinji; videlo se je, da je nastala iz stare črne kuhinje, in nato je bila samo še »hiša« (dnevni in spalni prostor) za celo družino; staro teto in družino z dvema otrokoma. Mala okna s križi niso puščala v ta dva prostora nobenega sonca.
Le enkrat sem bila tam.
Potem sva se z Metodo razšli. Zaradi njihove začasne selitve, saj so se kasneje spet vrnili, a midve se nisva več našli. Večkrat sem razmišljala, zakaj ne. Je kriva mladost, ko človek še ne zna obdržati prijateljstva z nekom, ki ti je blizu, ker hrepeniš po novih obzorjih in greš le proti svojemu cilju? Zdelo se nam je pomembno samo, kako bomo preživeli ta trenutek, bolj pomembno se nam je zdelo, da uporabimo tisto, kar nam je dano, in čez mnogo let, po pripovedovanju njenega brata, sem izvedela, da je bila Metoda dosegla visoko izobrazbo, uspešno delala na vodilnem mestu v veliki farmacevtski tovarni, njena sinova sta trenirala nogomet in družina je živela le za to, da postaneta vrhunska športnika, mož Frenk je bil privatnik, in dobro so živeli.
Vse se nekoč obrne, vse postane drugačno, včasih prav srhljivo. Življenje ponudi veliko izzivov, ki so drugačni, kot so nam nekoč o njih govorili, ali kar smo si sami zamislili …
Čez dvajset let …
Večkrat sem razmišljala o najinih dekliških skrivnostih, a kaj je v nas, da nas odvede stran, in pozabimo na svoj prvotni obraz ter pustimo, da se vanj naseli drugo obličje. Uspelo ji je, Metodi, doseči marsikaj, vse do prve nesreče; nesrečen padec in zlom gležnja in natrgana tetiva pri igranju badmintona. Malo kasneje pa še padec s kolesom in strgane ramenske vezi, več kot leto dni bolniške odsotnosti v službi za vsako poškodbo …
Vanja in Marko, Metodin brat, sta bila malo mlajša od naju z Binetom. Postali smo prijatelji čisto po naključju, saj sta Bine in Marko delala v isti tovarni. Bine mi je z navdušenjem pripovedoval o zanimivem sodelavcu, »pravi faci«, ki je v mladosti ob koncih tednov delal v znanem disku, kar precej je lahko zaslužil s kelnarjenjem, in jima z ženo Vanjo, ki je medicinska sestra, pride dodatni zaslužek zelo prav, ker gradita hišo, tudi sicer je bil Marko živahen, največja atrakcija je bila, da je znal voziti avto, če je za krajši čas prekrižal nogi …, večkrat sva se z Binetom smejala na Markov račun in ko mi ga je Bine predstavil, sem presenečena ugledala Metodine ostre oči, ko pa se je nasmehnil, so se občesne gubice spet poglobile, to je bil pristen nasmeh brez skritih namenov, sicer pa je imel dobrodušen obraz, z nekoliko manjšo postavo svetlolasega, športno urejenega, simpatičnega moškega. Njegova žena ni bila tako zgovorna, a zelo umirjena in bistra; velikokrat dežurna čez vikend, medicinska sestra na »nevri«, ki je še študirala in ob delu uspešno diplomirala poleg vseh obveznostih, ki jih prinese družina, zato pa je Marko obvladoval gospodinjstvo in otroka, ki sta bila istih let kot najina.
Takoj smo se spoprijateljili. Večkrat smo se potem skupaj odpravili na Pokljuko po gobe, na tedensko smučarijo v Kronplatz v Dolomite in na Peco na Koroško, ali na morje na Krk ali pa smo se obiskovali doma. Naši pogovori so se večkrat zavlekli do jutra; bilo je veliko smeha, obojestranske energije, seveda pa tudi precej pijače.
Midva z Markom sva se v pijanem stanju rada ponorčevala iz najinih partnerjev; Marko iz Vanje, ki je vedno delala, jaz pa iz Bineta, ki ni znal nikoli kuhati, znal je skuhati samo kavo, ki pa je ni pil, tudi njegove prve skoke čez plot sem razkrila, kot da to meni ne pomeni nič takega. Včasih je bilo kar kruto, kot da v treznosti ne upava kritizirati svojih zakoncev, mogoče brez razloga, tako malo za hec, malo za res, res ne vem, kaj me je takrat zgrabilo, in danes vem, da ni bilo prav.
A naše prijateljstvo je bilo močno. Ko je Marko razbil njihov družinski avto, sem mu jaz posodila svojega, da smo lahko šli skupaj smučat v tujino za en teden, in bilo je nepozabno. Povabila sva jih na morje v očetov vikend, se spominjam, da sta bila naš Grega in njihova Petra še dojenčka, veliko sta jokala v tisti vročini, a Marko je situacijo znal miriti z nasmehom in kakšno šalo, vedno je znal poprijeti za metlo ali krpo, na koncu mi je pomagal počistiti stanovanje, pomil je tla, preden smo odšli domov, česar pri Binetu nisem bila navajena, in to vse z dobro voljo.
Nekoč sem prebrala, da je življenje, kot da bi plezal na goro. Hodiš na vrh in se potem začneš počasi spuščati navzdol. Lahko pa je življenje tudi, da hodiš na vrh gore in se vzpenjaš, vzpenjaš, dokler ne izgineš v gorečih plamenih.
Zgradili smo hiši, Marko in Vanja in midva z Binetom in čeprav smo imeli več časa, smo se videvali manj; otroci so odrasli, midva sva dobila še najmlajšega sina, ki je bil potem edini z nami, ko smo skupaj potovali na Korziko; jaz že vsa obupana, ker sem vedela za Binetovo dvojno življenje in prevare, Marko pa je bil bolan. Beseda ni več tekla, tako kot smo bili navajeni, tresel se je, in jaz sem bila v svoji žalosti. Marko ni vedel, ali pa ni hotel govoriti, kaj mu je, Vanja je povedala, da se zdravi pri psihiatru, a stvari ne jemlje dovolj resno, saj bi moral zaradi antidepresivov abstinirati, on pa se še vedno včasih prekrši, tako da mu grozi odvzem vozniškega dovoljenja.
Kakšen mesec po tistem, ko sva se z Binetom razšla, ko se je Bine že odselil in ni več živel doma, je Marko praznoval petdesetletnico. Oba je povabil na slavje, celo prosil naju je, naj res prideva. Bilo je poletje in v poletni rožasti oblekici sem sedela poleg Bineta, še vedno upajoč, da se bo mogoče premislil in se vrnil, in poslušala par nasproti naju, Darjo in Stojana, kako sta z žarom pripovedovala o družinskih dopustih, o avtodomu, o smučariji, kar slabo mi je bilo, dušilo me je ob njunem pripovedovanju, saj sem vse to poznala, ampak ko poslušaš znova – kot v počasnem ponovljenem posnetku – vidiš sebe, svojega dragega, otroke in srečo. A sreče zate ni več, ne živiš je več, ker ti je bila vzeta, in trepetaš, kako boš, kako se bo treba spoprijeti z novim, neznanim, po vsej verjetnosti, slabšim življenjem. Če ne znaš obdržati moškega, izgubiš vse, sem si mislila, in se obtoževala, ostaneš brez družinskih pogovorov, ostajaš čisto sam … Trikrat sem odšla ven iz restavracije, ker me je dušilo, da sem lahko jokala in se komaj zadrževala, da nisem tulila …
Ko sva z Binetom odhajala, prva med gosti, naju je Marko pospremil do avta in rekel: »Bine, pa ja ne boš tega naredil, saj ne boš odšel stran od doma?«
Bine mu je siknil med zobmi: »Sem že odšel.«
Seveda je odšel, ker je želel izkusiti lepoto in srečo v vseh odtenkih, ker se je želel dotikati stvari, ki se jih v svojih življenjih dotaknejo redki.
Življenje je teklo dalje.
Še sem ju obiskovala, Marka in Vanjo, spominjam se, da mi je Marko rekel, ko je izvedel, da sem našla prijatelja na portalu: »Vedno si znala poskrbeti zase, vse, kar boš naredila, bo prav.«
Potem se leto dni nismo videli.
Oblaki so kot ugriz predrli nebo …
Sedela sem v ležalniku na trati pred našo hišo, brala knjigo, bilo je vroče avgustovsko popoldne, ko je zazvonil telefon. Bila je Vanja. Najprej tišina, potem njen glas, rahlo spremenjen, a njen: »Marka ni več.«
Poslušala sem valovanje vetrca, ki je bičalo drevesa ob robu našega vrta. V tistem trenutku sem ostala brez besed, razmišljala, kako Vanja v tisti bolečini lahko sploh govori, po vsej verjetnosti še ni doumela, kaj se ji je zgodilo. Pripovedovala je, da je bila bolezen močnejša od njega, ni si znal več pomagati drugače, a si je, ker ni zmogel več. Nisem vedela, kako tolažiti; vse se je vrtelo v krogu, v nedogled, … in zmanjkalo mu je volje …, in čas je miroval, čas, ki je tako občuten, kadar ga ubijaš, zdi se, da sleherna sekunda dobi posameznost in trdnost, kot da bi bile drobci grušča, ki jih človek pušča, da mu drsijo iz roke na tla, peščena ura, čas postane grapav in razdrobljen, kot da bi bil že pretekli ali bi že minil, opazuješ minevanje minulega časa, verjetno to ne velja za Vanjo, vse je bilo odločeno, odločil je Marko.
Vanjo sem kasneje vprašala, kako zmore, a je očitno že v boju z boleznijo spoznavala, da se mora nekoč nehati. Prvi trenutek je bila močna, potem pa se je zagrnila s kopreno žalosti, ki jo je prekrivala celih pet let. Bila je sama na tem planetu žalosti, predajala se je delu in neprespanim nočem. Tako resnična, na videz sprijaznjena z usodo, naskrivaj pa je trgala, rinila, udarjala in brcala.
Če ni izgubila razuma, sem bila v mislih z njo, na kaj potlej čaka in kako preživlja ure, dneve, tedne in že mesece, s kakšnim ciljem lahko potiska čas ali pred njim beži in se umika in kako ga odmika od sebe prav zdaj, v tem trenutku.
Včasih sva se srečali, šli kolesarit, svojim lasem je odvzela barvo, bili so nedoločljive barve, brez leska tako kot ona sama. Prigovarjala sem ji, da je dovolj, naj začne spet živeti, da se bo z ljubeznijo do novega moškega osvobodila strahov in samote, obraz ji za sekundo izgine za modrikastim dimom, potem sem na njenih licih opazila solze, a ni verjela, ostajala je zvesta svoji edini obliki – podobi žalujoče žene, njene misli sta vklenili tišina in turobna pustota, ki so jo z bliskovito hitrostjo preletavale na pol vidne sence.
Čez dve leti mi je sporočila, da je Metoda naredila ravno tako kot Marko, ni zmogla več; po poškodbah si ni čisto opomogla, bila je delni invalid, moževo pijančevanje, njegova propadla obrt, sinova brez dokončanih srednjih šol – bila sta samo nekdanja obetavna nogometaša -, nedokončana obnova hiše, zadolžena do grla, vsega je bilo preveč. Nisem vedela. Marsikdaj se zgodi, ko se na zunaj stvari kažejo dobro, družine funkcionirajo, a samo navidezno, znotraj pa človek globoko molči svoj molk in se ne da voditi spremljevalki bolečini za roko, in vse vzame v svoje roke …
Vanja se je s smrtjo svakinje Metode spet vrnila za dve leti nazaj in trpela. Sanje so zmedene, brž ko se zbudi, se jih otrese in čez nekaj minut spuhtijo, podrobnosti pozabi; ampak takoj se spomni, da dejstvo ostaja, da je resnično, da sta Marko in Metoda mrtva.
»Banjo bom vrgla iz kopalnice, ne bom več iskala pulza utopljencev,« mi je hlipaje povedala, jaz pa sem ji rekla: »Kdaj bi jo že morala …«
Ko je živo bitje tako ranjeno, v globini svoje biti, se spremeni vse dejanje in nehanje, in to, kar rani srce, rani um. Kot suha travna bilka sredi travnika je bila, če je prišla na kavo, in ko sem gledala to telo, sem videla zgodovino. Pripovedovala mi je o svoji bolečini in začutila sem njeno šibkost. Nekaj, kar bi moralo biti tam, je negodovalo nad krivičnostjo svoje odsotnosti. To, česar ni bilo tam, je tolklo po steklu, ki je ločevalo obstoječe od neobstoječega.
A čas je delal svoje, na koncu tega trpljenja so se kazala nova vrata, čeprav je bil Marko v spominih še vedno tam; še vedno je gledal kvišku, vzdignjeni obraz, proti temnemu nebu zasukana bela lisa, navzlic napušču je po njem tolkel dež, kaplje na licih, morda pomešane z znojem, ne s solzami, dežna kaplja, ki pada z napušča zmeraj na isto mesto, in tam se zemlja mehča, dokler vanjo ne prodre in ne nastane v njej vdolbina in mogoče kanal.
Še me spreleti občutek, da ga vidim, Marka, na ulici, v avtu; nenadoma, kot da je on – postava, glas, nasmeh – potem se zavem, da to ni on. Da ne more biti on. Ker njega ni več. Tudi Metode ni več.
