Dnevnik o pesniku in morju
Morje
Ena sama točka!
Da, morje, kdo bi bil
kakor ti, vsak trenutek različen,
kronan z nebesi v svoji pozabi;
morje močno – brez padcev!
morje jasno
– s hladnim srcem in večno dušo –
morje, trmoglava podoba sedanjega.
(prevedel: Niko Košir)
Juan Ramon Jimenez: Nebo
Bilo si skrito v moji pozabi,
nebo, in bilo si
samo nejasna svetloba,
ki so jo videle – brez imena –
moje trudne nebrižne oči.
In prikazyalo si se popotniku
med lenimi in obupanimi besedami
kakor v kratkih, ponavljajočoh se lagunah,
sredi pokrajine z vodo, ki jo vidiš v sanjah…
Danes sem te dolgo gledal
in vzdigovalo si se vse više do svojega imena.
(prevedel Jože Udovič)
