Drage bralke, dragi bralci, nekaj pesmi izpod peresa Vitomila Zupana, pesnika, pisatelja, prevajalca, svetovljana, intelektualca. O njem in o njegovi ustvarjalnosti smo že večkrat pisali v Ventilatorju besed.
Cvet živi in sebe ne vidi,
val hiti in zase ne ve,
zvezda sveti in se ne zaveda sebe,
človek vidi sebe, vidi cvet, vidi val in zvezdo,
gleda svet in sebe, oblak in ptičje gnezdo –
v neskončnem premikanju; v vrhu in globini,
v trudu, v začudenju,
v veselju in bolečini
mora spoznavati – vse,
mora izvedeti veliko, preden umre.
Selilke: 17.3.49
Nocoj so se vrnile prve ptice,
okrog desetih slišal sem njih pivke,
vršenje v nočnem vetru, temne klice.
Psi lajali z dvorišč so na selilke.
Prvi bliski –
V nočnem nalivu prvi bliski leta
cveto ko prve misli v prebujenju
zemlje, ki letos zgodnjo rast obeta;
vendar spolnitev pozno koprnenju.
Dež v soncu
Od barvnih želj pogledi oslepeli
strme v prikazen živobarvnih hlapov
dežja skozi sonce v slepi zori beli.
Oči so cel dan polne barvnih slapov.
Tam, kjer je zvezda utripala ponoči…
22.-23.3.49
Morda ta hip si pomislila name…
Počasi vstaja zlat iznad slemena…
Kako da danes pesem ne odmeva…
Od sonca mi žarita…
Noč stara se…
Ne, ne, o letni slasti…
No, zimi, kaj imaš od himne…
Tretji dan bije Turke…
SONET BRATU ( na rime: "Popotnik pride v Afriko…)…
Sonet o meri…
Sonet memento mori…
Devet otrok je imela…
(Vitomil Zupan: Pesmi iz zapora – 1948-1954; sedma knjiga, uredila Ifigenija Simonović, 2006)
