Z lepo temnorjavo glavo mi podpira popoldneve.
Najino leto šteje sedmero letnih časov.
Ko sem jo spoznal, so bile njene ustnice
vetrovni jabolčni vrtovi. Kadar v gorah sneži,
ima prsi posute z listjem pripovedovalk,
ki jih zvijava in kadiva kot tobak.
Iz rosne mladosti je zamesila sladko marmelado,
midva pa rineva v hrib brez popotnice, raje
zobljeva kobilice in čmrlje in pijeva rumeno
kri oblakov. Naj se tema raztemni. Naj črni
kvačkani robci nikoli ne popivnajo oči,
s katerimi me vidi, kadar me ni.
(Peter Kolšek: Kletarjevo popoldne, Založba Obzorja Maribor, 1996)–
Poezija Peter Kolšek: Ljubica
