Drobno rosi… še hip, še dva –
in vse lahno jasni se.
In pred očmi pokrajina blesti se,
kot bi bila iz stekla in srebra.
Pa stopaš lahek prek polja.
Po potih se blestijo mlake .
in v njih uzreš raztrgane oblake
in sebe in nebo, ki je brez neba.
(Nevihta sladkih rož: Antologija slovenske poezije 20. stoletja, izbral in uredil Peter Kolšek, Študentska založba, Knjižna zbirka Beletrina, 2006)
