Mojca Hergouth Koletič – profesorica in direktorica Mint International House Ljubljana
Kaj vas motivira pri vašem delu (okolje, tematika, drugi ljudje, zaslužek…)?
Pri delu najdem motivacijo kar v sebi, in sicer predvsem, ker me delo, ki ga opravljam veseli. Dokler sem tudi poučevala, me je predvsem slednje zelo veselilo, saj sem lahko takoj videla učinke svojega dela – zadovoljne slušatelje, ki so domov odhajali večinoma boljše volje, kot so prišli.
S časoma sem kot direktorica zasebne jezikovne šole Mint videla svoje poslanstvo predvsem v prenašanju svojega pedagoškega znanja na mlajše generacije učiteljev, ki so v naši sredini rasli strokovno in osebno.
Zdi se kot logičen nadaljnji korak, da smo se pridružili mednarodni skupini šol International House, ki so bile v svetu pobudnice standardizacije izobraževanj za učitelje in nastalo je precej izvrstnih tečajev za učitelje. CELTA (Certificate in Teaching English to Adults) poteka od sredine osemdesetih let pod okriljem Univerze Cambridge, katere licenčni partner je postala tudi moja šola Mint International House Ljubljana.
Nenehno izpopolnjevanje in radovednost, kako kaj narediti še bolje, kako dati našim učiteljem mednarodno veljavo, so moja gonilna sila – seveda je zagon še večji, če to prepozna in ceni tudi okolje, naši slušatelji, … nenazadnje je s tem seveda povezan tudi zaslužek, ki pa v naši branži ni tako velik, da bi sam po sebi motiviral – brez entuziazma, veselja in predanosti ter zavezanosti, da bistveno prispevamo k izboljšanju jezikovnega izobraževanja v Sloveniji, ne bi šlo. Predvsem na področju slednjega bi lahko z dobrim sodelovanjem zasebnega in državnega šolskega sistema veliko naredili.
Kdaj in v kašnih okoliščinah se porodi ideja?
Na to vprašanje ni enostavnega odgovora. Ideje se rojevajo zelo različno. Nekajkrat je bilo to v času »krize«, ko zadeve niso tekle najbolje in sem intenzivno razmišljala, kaj lahko, oz. moramo spremeniti. Včasih v pogovorih s prijatelji, ko dobiš o isti zadevi pogled z različnih zornih kotov. Velikokrat se skušam postaviti v vlogo učiteljev ali naših slušateljev in strank v kadrovskih službah, in ko si predstavljam, česa si želijo, je odgovor včasih kot na dlani. Nemalokrat pa se ideja porodi kar tako iznenada, recimo med pripravljanjem družinskega kosila (verjetno tedaj kosimo malo kansjeJ).
Kateri je prvi korak, ko se porodi ideja? Kdaj je po vašem mnenju pravi trenutek za ustvarjanje, ali se vam zdi da v pravem trenutku naredite več?
Ideje si zapišem, nato pa razmišljam, kako bi se jih dalo spraviti v prakso – večkrat se o izvedbi pogovorim s sodelavci, saj verjamem v princip: »Več glav več ve.«
Sicer pa je težko določiti pravi trenutek za ustvarjanje. Včasih kak tekst kar noče in noče steči po papirju, v nekem trenutku pa skoraj sam od sebe. Opazila sem, da se to slednje zgodi predvsem, ko se bliža skrajni rok, ko se mora zgoditi – to mi sicer ni prav všeč, je pa verjetno posledica rega, da živimo v času, ko se nam vse zelo hitro dogaja in ves čas lovimo neke roke.
Kadar mislim, da potrebujem navdih, da se nečesa lotim, se sponmim na A. A. Milne-ja, slovitega avtorja madvedka Puja, ki je v biografiji zapisal, da je v upanju na navdih hodil na sprehode, si po kosilu privoščil spanec in tako naprej, pa ni nič pomagalo – ugotovil je, da pomaga le, če se vsede za pisalno mizo in piše.
Tudi jaz se skušam držati načela, da se (skoraj) nič ne zgodi samo od sebe – treba se je lotiti dela in zadevo narediti.
Se vam zdi pot od ideje do realizacije dolga?
Različno. Če realizacija ni odvisna od veliko zunanjih dejavnikov, se pri nas na šoli lahko veliko zgodi v zelo kratkem času. Sicer pa traja malo dlje, a vselej skušamo naš del opraviti hitro in učinkovito.
Se kdaj in v katerih primerih odrečete uresničitvi vaše ideje? Kakšni so vaši občutki ob tem?
Seveda, če ugotovim, da gre za boj z mlini na veter, oziroma je izid negotov, financiranje do realizacije pa preveč rizično, se znam umakniti in energijo raje vložim v kaj novega. Občutki niso najboljši – vselej se sprašujem, kaj je bilo narobe, da nismo našli poti naprej, ostane nekaj če-jev, ki pa kmalu zbledijo, ko smo sredi novega projekta, ki zahteva vso mojo pozornost.
Kako se počutite, ko uresničite svojo idejo?
Zelo dobro in to je vselej povod za nove ideje.
Dan je dolg, vsak njegov del ima za človeka svoj pomen in smisel. Kdaj v tem dolgem dnevu se vam zdi, da ste najbolj produktivni, ustvarjalni?
Že od nekdaj je to večer, tudi noč, ko je vse spokojno tiho, moje misli pa dobijo polet.
Lahko človeško ustvarjalnost delimo na žensko in moško?
Bi lahko komponentam ustvarjalnosti pripisali, da je lahko samo ženska? Katera bi to bila?
Mislim, da delitev ni možna kar generalno. Po mojih izkušnjah pa ženske hitreje najdemo smisel, hitreje se nam porodi ideja, kaj in iz česa lahko ustvarjamo – morda to izhaja iz davnih časov in delitve dela: ženske so skrbele za dom, družino, moški so bili lovci. Doma je bilo vsekakor več priložnosti za ustvarjanje – že kuha je lahko prava ustvarjalna dogodivščina. Vsekakor pa so vloge danes bolj enakovredno porazdeljene, predvse, če sta zaposlena oba starša.
Menim, da si ženske težko lastimo določene komponente ustvarjalnosti, ki so lahko le ženske, vsekakor so nekatere bliže enemu ali drugemu spolu, večinoma pa je to tudi kulturno – zgodovinsko pogojeno.
Koliko socialno okolje vpliva ustvarjalnost?
( razdelitev del doma; skrb pri vzgoji in izobraževanju…)
Vsekakor precej. Pri ljudeh z nižjo stopnjo izobrazbe gre za bolj tradicionalno (ne)razdelitev del doma, vzgoji in izobraževanju se posveča manj pozornosti – spet pa to, na srečo, ne velja vselej. Zdi se mi, da se vedno več staršev, ki v svojem otroštvu niso bili deležni vzpodbude in podpore svojih staršev pri izobraževanju zaveda, kako pomembna je izobrazba, če želiš boljše življenje. Ko bi jih le bilo vedno več!
Ženska in moška ustvarjalnost v svetu, v Sloveniji?
Mislim, da v Sloveniji razmere v primerjavi s svetom niso tako slabe – seveda je pomembno, s katerim delom sveta se primerjamo. Vendar, če gledamo evropski prostor, smo ženske v Sloveniji kar na dobri poti in v marsikaterem pogledu bolj samostojne od marsikaterih »zahodnoevropskih« žensk. Še vedno nismo dovolj vključene v politično življenje in ni nas dovolj na najvišjih položajih v gospodarstvu. To pomeni, da si na nek način še ne zaupamo dovolj med seboj, kajti očitno ženske še vedno v večini volimo moške – če želimo enakovredno prispevati tudi na omenjenih področjih pa lahko veliko spremenimo same. Sicer pa menim, da imamo ženske v Sloveniji kar dobre možnosti za ustvarjalnost in uveljavitev – morda moje prepričanje izhaja iz mojega področja delovanja, ki je izobraževanje, ki je pri nas zelo feminiziran poklic in nisem imela nikoli občutka, da nas moški pri tem kaj ovirajo, prav nasprotno, mnogokrat bi si želela boljšo uravnoteženost spolov v zbornici.
Kako uskladiti družinsko, partnersko in poklicno življenje?
Priznam, da ni enostavno. V mojem primeru, ko sva oba z možem vpeta v družinsko podjetje, včasih še posebej in nemalokrat si želim, da bi bil eden od naju v službi z bolj »normalnim« ali vsaj predvidljivim delovnim časom (če take službe sploh še obstajajo?). Ker pa dela nikoli ne zmanjka, sem že ugotovila, da je pravzaprav vse v moji glavi in le stvar odločitve, da ob 16h ali 17h odidem iz pisarne in se posvetim najinima deklicama, ki sta stari 6 in 10 let in si še zelo želita najine prisotnosti – zavedam se, da bosta še prehitro odrasli, zamujenega časa pa se ne da zavrteti nazaj. Ker sem se precej pozno odločila za materinstvo, bi rada dobro opravila to najpomembnejšo vlogo, ki mi jo je dodelilo življenje – dati dobro popotnico Veroniki in Karolini, da bosta odrasli v samostojni, ustvarjalni in pametni dekleti, z obilo veselja do življenja in odkrivanja njegovih razsežnosti in možnosti, ki jih bosta, upam, znali izkoristiti v pravi meri, ki ju bo osrečevala.
Seveda je ob tem treba znati negovati tudi partnerstvo, saj lahko le srečna, zadovoljna starša ustvarita primerno okolje za zdrav razvoj otrok.
Je za vas pomemben kraj ustvarjanja?
Vsekakor. Prostor mora biti primeren, predvsem pa se moram tam dobro počutiti in mora biti primerno urejen. Jaz v neredu ne funkcioniram drobro.
Iniciacija za ustvarjalno delo
Po naspani noči se misli vselej zbistrijo in poloti se me ustvarjalni »nemir«, ki vodi v ustvarjalno delo.
