Tamara Polanc je izredno zanimiva ustvarjalka. S posebno kreativno energijo navdihuje otroški in odrasli svet. Znanje plesa in glasbe podaja že najmlajšim s posebnim občutkom in s sposobnostjo vživljanja v najobčutljivejši svet. Z mojo hčerko sta stkali posebno ustvarjalno energijo na področju glasbe in plesa. Med njima se je razvilo posebno prijateljstvo v pričakovanju novih znanj in izzivov.
Zanimalo me je, kako se današnja portretiranka v RUBRIKI VENTILATOR BESED spominja svojih prvih začetkov ustvarjanja.
"Gotovo sem ustvarjala že v času, ki se ga ne spominjam več. Hm, prav živo pa imam pred očmi, ko sem ustvarila svojo prvo risbico nekega zelenega človečnjaka, podobnega krompirju. Svojih prvih poskusov poplesavanja ob gledanju baleta Trnuljčica na televizijskem ekranu. Takrat sem imela tri leta. Nekaj posebnega so bili moji prvi eksperimenti na električni klaviaturi pri šestih letih…"
Starši so Tamaro vpisali v glasbeno šolo, saj so začutili njeno veliko željo po glasbenem ustvarjanju.
"Takrat pa se je pričelo resno delo."
Plesu se je posvetila kasneje. Pri dvanajstih letih.
"Zanj me je navdušila zbirka mladinskih del Baletni copatki, pisateljice Lorne Hill. Knjigo sem si naključju sposodila v knjižnici izključno zato, ker jo je prebirala moja najboljša prijateljica. Nisem vedela, da me bodo začarale in tako močno vplivale na mojo življenjsko pot…"
Kdo je Tamaro navdušil za ustvarjanje?
"Ustvarjalno silo sem imela od nekdaj v sebi. Zelo pomembna spodbuda – poleg Baletnih copatkov pa je bila gotovo moja mama in njena ljubezen do klasične glasbe. Tako sem preživela otroštvo. Igrala sem se ob Čajkovskemu, pomagala pospravljati ob Mozartu in se zazibala v sladke sanje ob Beethovnu."
Tamara se spominja, kako večina njenih vrstnikov tega ni razumela. Odraščali so ob glasbi pop industrije.
"Tudi govorila sem pravilno. Uporabljala dvojino. Pisala poezijo. Nekaterim sošolkam in sošolcem se je zdelo to smešno. Nisem bila ravno najbolj priljubljen otrok…"
Tamari pomeni ustvarjalnost v najširšem smsilu način življenja. Ne le v smislu ustvarjanja umetniških del, ampak tudi vsakodnevno razmišljanje.
"Lahko je to ustvarjalna ura za moje učence. Presenečenje za ljubljeno osebo. Popestritev dnevne rutine…"
Tamara je prepričana, da nosi ustvarjalnost v sebi kot nekakšno orodje, ki ga lahko na dan pritegne, kadarkoli se domisli.
Seveda obstajajo tudi tehnike, ki nam ustvarjalnost pomagajo razviti."
Se talent rodi ali to postane?
"Menim, da gre za kombinacijo genov, okolja in lastne angažiranosti. Vsekakor pa prej postane umetnik nekoliko manj nadarjen posameznik z močno voljo in ljubeznijo, kakor velik talent brez interesa. Svojo vlogo ima tudi spodbudno okolje, je pa precej velikih umetnikov za dosego svojega cilja prišlo navzkriž z željami staršev."
Inspiracija ustvarjanja pride pri Tamari čisto spontano. Nepričakovano. Verjetno, kot rezultat nekega daljšega nezavednega procesa.
"Včasih grem iniciacijo poiskati kar sama. Ker se preživljam z umetnostjo, se to od mene tudi pričakuje. "
Tamara se rada sprošča v naravi, kjer črpa navdih za ustvarjanje.
Pomaga ji tudi sproščanje, meditacija. Rada se poglobi v umetniško delo. Za kvalitetno delo portrebuje veliko časa in miru, da jo obišče prava ustvarjalna ideja.
"Po drugi strani pa mi domišljijo burijo različni vsakodnevni dogodki, zanimivi pogovori, potovanja, prepletena z umetnostjo. "
Čeprav ji narava vrne stik z notranjostjo, jo inspirira tudi mestno okolje, ki ponuja nešteto dražljajev, med katerimi lahko splete mrežo mestne improvizacije.
Tamara najraje ustvarja dopoldne in zvečer.
Poseben izziv ji je tudi sodelovanje v predstavi Branka Potočana SIJAJ.
"To je bil zame zelo pomemben ustvarjalni projekt, ki pa se še ni zaključil. Odlomek, ki sem ga plesala skupaj z drugimi mladimi plesalkami razvijamo dalje in se pripravljamo na nove projekte."
Tamara Polanc o sebi:
Precej dolgo sem sanjala o baletni karieri in se urila na Konzervatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, tam nekje pri šestnajstih pa sem se začela zanimati še za mjuzikal in sodobni ples. Čudovita izkušnja je bilo sodelovanje mjuzikalu Briljantina (v režiji Mojce Horvat) z več kot 50 ponovitvami v Ljubljani (Šentjakobsko gledališče) in po Sloveniji. Takrat sem se na odru zares udomačila. Sicer sem na odru vedno uživala in nisem imela pretirane treme, ampak s tem projektom sem res pridobila kilometrino.
Kmalu zatem sem se odpravila študirati v tujino. Najbližje je bila plesna akademija v Salzburgu (SEAD) in ker sem hotela vzdrževati stike s fantom in nadaljevati študij glasbene pedagogike na ljubljanski Akademiji za glasbo, sem šla kar tja. Pravzaprav sem bila presenečena, da so me sprejeli, saj se prej nisem toliko ukvarjala s sodobnim plesom, konkurenca pa je bila velika.
Na šoli smo bili plesalci iz vsega sveta. Govorili smo angleško. Plesali smo od jutra do večera. Klasi in vaje so se vrstili – joga, pilates, balet, sodobni ples, improvizacija, kompozicija, gledališče, anatomija, filozofija, glasba, zgodovina plesa, vaje za predstave… Pozno zvečer pa še kuhanje in pospravljanje in seveda party… Tempo je bil izjemen. Pedagogi prav tako. Vseskozi so prihajali novi in novi vrhunski pedagogi iz vsega sveta, vsak nas je učil kaj drugega. Včasih se mi je zdelo, da je moja glava kot ekonom lonec iz katerega puha odvečno znanje. Telo je bilo izčrpano, atomi energije izkoriščeni do konca. Hkrati pa je bilo toliko različnih umetnikov, ki so me vedno znova navdihovali in gnali dalje. A po dveh letih je bilo res dovolj, sicer bi se iztrošila. Vrnila sem se v Ljubljano, kjer sem sedaj delujem kot samostojna pedagoginja, plesalka in koreografinja.
