Naj takoj priznam, da zdravniške napotke ubogam s silno muko. Jaz osebno. Ampak tokratna navodila so bila bolj kot meni namenjena kengurujčku v nekajmesečnem žepku – ta pa je še premajhen, da ne bi ubogal! – zato smo prihajajoče praznike pač zastavili zdravnikovim napotkom ustrezno.
Da bo vsaj malo funny tudi za nas, smo diktirano upočasnjenost vzeli za izziv in se nasproti drveče praznike potrudili zaranžirat po receptu rdečeličnih podalpskih davkoplačevalcev, skratka, gumb smo zavrteli na program Aktivno brezdelje. Da bi bila prilagoditev čim lažja, smo si izbrali in s fluorescentno belimi nogami okupirali en zelo vonderfulično kičast jezerček s posejanimi čolnički in hribovsko panoramo, vredno scene Jamesa Bonda. Okušali smo popolne večerje na abšlesanih prtih meter od obale, ubirali maratonske sprehode vzdolž kolone spoliranih vil, ob braunanju nožic na obvodni klopci goltali strani napetega krimiča, s sladoledom med zobmi opazovali irharske strice in rdeče-belo nafrfuljene karo gospe, pod hotelskim balkonom pa godbo, kasneje ozaljšanega župana, za piko na i pa v birmanskem jutru celo zaresno wrum drveče gasilce.
Hudo fajn. Tko, za enkrat, za probat, da veš kakšno stanje te doleti v morebiti dočakanem penzjonu. Teoretično ni nič manjkalo. Čeprav … mogoče pa vendar? Nič oprijemljivega sicer – čeprav sem si v OŠ ob omembi »kulturnih dobrin« predstavljala nekaj takega kot vzgojne sladkarije – zgolj kultura. A ne tista visokorasla niti tista zveneča, tista lušna pač, ki jo v domači prestolnici lahko posrkaš tudi, če ne premoreš obleke z detajli Swarowskega ali izbrušenega filinga za E-dur.
Moj dragoceno odmerjeni izvenslužbeni čas je namreč namenjen uravnoteženju psihe. In glede na to, da zna amplitudnost neravnotežja dosegati tudi olimpijske rekorde, je aktivnosti, ki jo cepetajo, najbolje in najraje čim več. In ko je ob zadnjem izpiranju penzič programa že utripala tozadevna lučka, je bilo namesto rednega vzdrževanja v obliki kakofonije družabnega, kulturnega in kreativnega početja treba not prinest močnejšo dozo. In kaj je primarnejšega od najodličnejše avtentične kulture, prvovrstne duhovne dobrine, ki razširi duha, osvobodi popacane vzorce malomeščanstva ter s katarzo odpihne gnijoče grozeč duševni interier??? – fijuu, gledališče, juhu!
In smo se spedenali. Foajer je bil nabit z lesketavimi oblačili in umetelnimi pričeskami. Ena kreatura mi je bila še kar všeč, čeprav umetnije, ki sem jo imela pred leti možnost opazovati cel službeno potovalni teden na eni gospe poslanki, ki si je v jutranjem zaljšanju z lakom za lase poleg natupirane krasote v voluminozno pričesko uspela prifiksirat tudi lokalno mušico, zaenkrat vse od tedaj videnega še nič ni prekašalo …, zato se raje posvečam čekingu garderobe. Hm, tamle ena kar všečna oprava, ki pa deluje hudo občutljivo, grem stavit za tortico v Zvezdi, da bo do odmora že zmečkana kot plenica. Vse naokrog sicer prevladuje črnina in vsi odtenki zaves. Vmes ženska s predpražnikom, ampak to je pravzaprav kompliment za debel pončo neznano abšlesanih odtenkov.
Biljeterke pa … fijuuuuuu, srčkane! Domiselno zavintane v črno-rdeč oblačilca in zrelaksirano nasmejane. Enormna škoda, da njihove pristojnosti obsegajo zgolj nekaj kratkih gibov, enostavnih povedi ter neasertivnega nasmeha. Ter pantomimno točko fast forward žuganja z začetkom predstave; kar pa so uboge pikapolonice prisiljene ponavljati kot zaklete – starejša ženska populacija slabo sliši, njihovi moški prisedki pa takoalitako delujejo le na njihov ukaz.
Ko sem se tistega izbranega večera pridno posedla, sem pred seboj namesto odra naprej ugledala vseobsežnost bledolične trajne, za katero se je čez nekaj minut k sreči izkazalo, da je pravzaprav v fazi premikanja – otrplo je namreč gledala v listek s številko sedeža in ga skupaj z očalno verižico mencala v roki, ob vsakem jamru ogroženih sosedov pa se premaknila korak naprej ali nazaj. Jojmene, Adolf, spet sem narobna očala vzela, smo vmes slišali, nato pa le še škripajoč pof, ko je z obratom zablokirala enosmerni promet v šesti vrsti. Ker je pikapoka pri vratih s pantomimo že oddajala dimne signale, se je zmedena od luči raje hitro posedla na najbližji sedež, pri čemer pa zaradi očal v roki namesto na glavi ni uvidela, da na njem že počiva drobna torbica na toaleti zadržane gospe … Zadnjih 50 let kimajoči Adolf se je brez besed posedel zraven nje.
Sredi res fajn odrske predstave nas je na živčne kosce presekal krik Volnenebaretke, na toaleti zadržane lastnice mini torbice, ki se je vmes skočila še trikrat pogledat v ogledalo in sedeminpolkrat preverit, če ima mobi res izklopljen, ter po vrečko bonbonov, dobljeno energijo pa je prelila v decibele, ki so Adolfa in frau pognali proč. Ubistvu je bilo zelo kmalu spet vse mirno… če odštejem mljaskanje bonbonov, ki ga je sveže prispeli stvor spuščal od sebe.
Naslednje dejanje: čez nekaj minut je skozi svetlobno režo, ki se je zarisala med vrati, ena izmed pikapolonic pririnila ženski kopiji Jovanke B. in ju usmerila na obrobna sedeža. Napaka. Gospe želita na svoje sedeže, zato premečeta tričetrt vrste gerontološkega društva, medtem pa nadaljujeta z debato, ki jo vlečeta od predlanskega vnebovzetja. Medtem ko na Zamudi št. 1 opazim zanimivo broško, ki jo bo konkretno piknila v brado, ko bo zakinkala, ji Zamuda št. 2 ob prerivanju do sedežev podrobno pojasnjuje zaplet 267. dela Sužnje Isaure.
Medtem sem zadovoljno ugotovila, da je Volnenabaretka ujela ugoden ritem odvijanja bonbonov. Še dobro, saj je vrsti smrčačev za njo prevečkrat nasilno presekala dremež. Ampak kmalu zatem se je itak začel novi zvočni napad, ki je ljubko očipkan minjonček na začetku sedemnajste vrste vrgel pokonci. Mobi! Žal ne njen … Če bi se vedelo, iz čigave torbice leze ratrak v F-duru, bi se z veseljem oglasil tudi kdo z odra, ampak beloglavi gospod z rafali v notranjem žepu pridno vegetira naprej. Preko štirih vrst ga frcne šele bonbonožerka. (Ji je motil štanjolni solo, predvidevam.)
(Katero predstavo sem že šla gledat? Mah, saj sem prebrala knjigo.)
Še preden smo se preusmerili nazaj na odrsko dogajanje, je že posvetila hodniška luč odmora. Žal precej hvalabogu, saj je dogajanje na odru uspela spremljati samo še prva vrsta in dva sedeža v drugi.
Omikane gospe so oddrvele na toaleto si pogladit zaležane obrvi in se zavit v štolo (ko bom velika, bom imela smaragdno zeleno!), partnerski upognjenci pa ubežali k šanku. Najbolj trdoživi, ocenim na uč, bodo prebrali šnelkurz knjige, v vsakem primeru pa bodo še tedne modrovali in celo leto težili s pomenom Prave kulture. Predvsem pa vnuke svarili pred propadom vrednot, ki galopira nad našo omikano združbo v nadvse nepojmljivih oblikah kulture, takih, kamor, oživagroza!, lahko prideš kar v kavbojkah, se nakrohotaš do popka, po potrebi zamisliš do slepiča in jo mogoče celo razumeš.
Kajti kultura je resna reč.
