Za udeležence v verigi mednarodnih trgovinskih transakcij je zelo pomembno vprašanje o možnosti oprostitve davka na dodano vrednost. Pri tem predstavlja za sleherno izmed transakcij v verigi posebno težavo določanje kraja dobave, določanje tega, katera izmed transakcij naj bo deležna oprostitve DDV, ki je namenjena transakcijam znotraj Evropske unije ter nenazadnje raznolikost in zapletenost davčnih predpisov doma in v drugih državah.
Glede uporabljenih poimenovanj je v davčno-pravni praksi več nejasnosti. Tako v temeljni direktivi o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, ki je sestavni del prava Evropske unije, najdemo besedno zvezo verižne transakcije (angl.: chain transactions) in distribucijska veriga (angl.: distribution chain), vendar le v uvodnih izjavah[1] in ne v členih te direktive. V zadevi C.245/04 pred Sodiščem Evropske unije pa najdemo, visoko pravno zavezujoče glede na raven pristojnosti sodišča, poleg besedne zveze verižne transakcije, še verižna dobava (angl. supply chain).[2]
V slovenskih notranjih predpisih najdemo poimenovanja tristranski posli in verižni posli v členu 27 (tristranski posli) pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost,[3] ki določa: Tristranski posli so verižni posli, v katerih sodelujejo trije davčni zavezanci, identificirani za namene DDV, vsak v svoji državi članici. Davčni zavezanec – dobavitelj blaga iz ene države članice izda račun za dobavo blaga znotraj Skupnosti davčnemu zavezancu – pridobitelju blaga v drugi državi članici za blago, ki se neposredno odpošlje oziroma odpelje davčnemu zavezancu – prejemniku blaga v tretjo državo članico. Tudi v pojasnilih davčnega organa najdemo besedne zveze, kot so tristranska dobava, tristranski posel, [dobavna] veriga, verižna dobava, verižni posel, verižna transakcija dobav in nepravi tristranski posel.[4] Mestoma se vežejo na zadevno določbo sedanjega oziroma predhodnega pravilnika in člene zakona o davku na dodano vrednost.
Vendar pa navedenih besednih zvez v zakonu o davku na dodano vrednost ni.
Udeleženec mednarodne trgovinske transakcije bo tako v svoji davčni dilemi državnemu organu pojasnil, da je davčni predpis skoraj brezmejno zapleten. »Pri davčnih obremenitvah je [namreč] vezanost uprave na zakon posebno stroga. […] Ne samo, da zakona, ki je tako zapleten, da ga niti strokovnjaki ne razumejo, uprava ne more ustrezno uporabljati, ampak nasprotuje tudi vezanosti zakonodajalca na idejo prava.« [5] Nato pa bo pojasnil, da je davek določen s podzakonskim predpisom, kljub temu, da: »Iz zakona, ki davek uvaja, in ne šele iz podzakonskega predpisa, mora biti razvidno in predvidljivo, kaj država zahteva od davkoplačevalca.«[6]
Žiga Stupica
(http://dajatve.com/sl/publikacije/e-knjiga-carina-in-davek-v-mednarodni-trgovini
[1] Council Directive 2006/112/EC of 28 November 2006 on the common system of value added tax (Uradni list Evropske unije, L 347, 11. 12. 2006, angleška različica), uvodna izjava 7 in 38.
[2] Več točk sklepnih predlogov generalne pravobranilke Kokott z dne 10. julija 2007 pred Sodiščem Evropskih skupnosti (sedaj poimenovano Sodišče Evropske unije) v zadevi C-245/04 (angleška različica).
[3] Pravilnik o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost. Uradni list Republike Slovenije, številka 141/2006.
[4] Pojasnila Davčne uprave Republike Slovenije, številka 4230-296/2008 z dne 29. 12. 2008, 4217-83/2010-2 z dne 14. 6. 2010 in 4230-290763/2012-2 z dne 22. 6. 2012 ter Davčni bilten, številka 4/VI, marec 2004, 15 strani, vse dostopno na: <http://www.durs.gov.si> (5. junij 2013).
[5] Lovro Šturm, II. Vezanost uprave na Ustavo in zakon (2. odstavek 120. člena), Komentar k čl. 120 Ustave, v: Šturm, Lovro, in drugi: Komentar Ustave Republike Slovenije. Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, točka 25, strani 872 in 873.
[6] Razdelek B.-II., točka 9 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I-296/95 z dne 27. novembra 1997.
