Poezija Erike Vouk

Svetilnik mežika, v vetru refren,

zateglo se ladja oglaša,

pred ladjo so vali, za ladjo sled pen,

ki jih na skale odnaša.

Na dnu oceana ničesar več ni,

nikogar na strmo pečino,

in žarek s svetilnika vse bolj v meglì

kaže pot v globino.