Bajberle
V hišah, ki imajo gank,
vonj po podstrešjih, mračne kote,
je polno čarov in ugank
in čiste radosti samote.
Ko se zgoščajo mračine
dolgih senc in je vse tiše,
v skrivališču za spomine
jih otroška duša piše.
Maja Bajberle, otrok
temnih las, suhljat, nemiren,
sama tava naokrog,
tiha, kot je čas večeren.
Noč odpira strašne oči.
Stara mama jo z uvelo
roko boža, da zaspi,
ji nariše križ na čelo.
Varuška na stara leta
ob najtišjem spečem joku
sede k postelji, k otroku.
V črnem, do vratu zapeta.
*
Drobno, strto od uboštva,
z večnim molekom med prsti,
so odnesli v črni krsti
in z njo prvi križ otroštva.
(Erika Vouk, iz pesniške zbirke Ta dan-balade, Založba Pivec)


