Poezija Erike Vouk (1941-2026) me vedno znova prepriča, pritegne, očara. Je večna.
Slan pomol kot jezik v morje,
prek zaliva nočni klici,
veter je večerni ptici
zlepljeno perot razpel.
V megli barka vodo orje,
ko v zatišju južne sobe
si v ris senčnate svetlobe
se do golega razdel.
(Erika Vouk: Valovanje, Litera)
