V roke mi je ponovno prišla poezija Erike Vouk, ki me vedno znova pritegne k branju in razmišljanju.
Med ljubimci brez dotika
je zapahnjen dvižni most,
je izpraznjeno vsemirje,
jutro čaka povečerje
in brez dneva v noč ponika.
Tujost postelje,
rjuhe,
gladko poravnane,
so kot bele struge,
suhe,
do praznot izprane.
Vonj po samem hladen gost.
Obliz jezika, zgodaj, v jutru dneva,
ustavil se je dan,
na vzhodu sonce ne zardeva
in ne razločim budnosti od sanj.
Sem gladka valujoča svila,
Ni me nikjer in nisem tu.
Kristalna reka me je potopila.
Ne plavam, tonem in ležim na dnu.
(Glas v telesu, tri slovenske pesnice, Littera Slovenica)
