Poezija Erike Vouk se me vedno znova dotakne.
Eriko Vouk pogosto vznemirjajo vprašanja o življenju in umetnosti.
Pri meni, ki sem se zapisala svoji muzi, sta se življenje in umetnost poiskala že zelo zgodaj, se združila in ostala združena celo moje življenje – vse drugo se je dogajalo vzporedno. (Erika Vouk)
Odlomek iz knjige (Vladimira Rejc: Čarovnija pisanja, portreti slovenskih književnikov, Založba Beletrina, 2005)
STRAŠNI SO STEBRI V SVETIŠČU,
strašna je zlata krona.
Ankhesenamen belo ljubi
sončnega faraona.
Strašno je silno občutje življenja,
mit, ki se ne izide.
Ankhesenamen bridko ljubi
kamen piramide.
PROSOJNO MODRO DO VSEMIRJA,
z vrhov, kot žejni jeziki,
dol do obvnožnega drobirja
vse tanjši ledeniki
curljajo –
nizko rast razcveta
moč hladnega oprha.
Nebo nad Patagonijo preleta
Kraljevski kondor. Sam.
Milina srha.
(Erika Vouk: Z zamahom ptice neka roka slika, izbrane pesmi, Založba Pivec)
