Bližina
Kadar poležavam
na strehi sebe,
se mi kaplje stapljajo v ustih
in ne morem nič reči,
le v mislih kričim
z mokrim glasom.
Takrat sem nekdo drug,
pikapolonica na oknu.
Rada sem,
kadar je svet tako naravnan,
da imam veliko prostora,
da lahko vdihnem ves zrak
in klepetam vseokrog,
kadar mi je tako zaukazano,
da je prostranost norost,
v njej pa jaz,
sama.
Bližina sem rada,
da se dotikam sveta,
ga objemam,
mečkam in dušim
s svojimi naivnimi verzi,
s svojimi kapljastimi besedami,
ki želijo urejati ta čas,
ko smo še tu,
ko sem tu,
sama,
pikapolonica,
zbližana.
