Poezija Sonje Votolen

0
85

Staro drevo sem z debelim lubjem
Nascefrano lubje režejo
s posmehljivimi mislimi o koncu
Spustila sem cvetove v vse vrste
vetrov na vse konce neba
Mislili so da sem se usula
a jaz sem le razširjala sokove
življenja Nekje bo kakšna kapljica
zakapljala in izkapljala svojo kapljico z mojo energijo
in me živela naprej kot korenina kot deblo veja list sad
In nekoč se bo morda utrujen gozdar
naslonil na moje deblo in nehal žagati
Nekoč bo morda umen gozdar
odložil žago pomirjajoče pobožal mojo drevesno nogo
in prisluhnil šelestečemu petju mojih listkov
Rada bi ga videla zaplesati z listnatimi očmi
In za vselej odvrženo žago da si bodo drevesa
pripovedovala zgodbo o nenavadnem
pogumnem plesočem gozdarju