Moj ded je odplatil prvinske poti
naše male dežele naših malih ljudi
Iz sna do sna je meril vetrove v
drevesih in žitnih poljih ter čakal
vrnitev lastovk in zven zvonika
in prvih pokošenih trav
ki jih je ljubo staro sonce žgalo da so zadimile
A je imel moj ded sijoče telo pod
velikim klobukom iz koruznih listov
Tudi v mesecu metuljev je bral
stave modrosti sklonjenim hrbtom
med vrstami žita ko so peli glasovi
snopov in pokašljevali shirani konji
Ko je začutil sončen korak se je ustavil
Nič ne še hrane odžeje o ne
Vztrepetala mu je kri in začel je
peti pesmi davnih vekov
Naučil vas bom pesmi mojega ljudstva
dedov in mater ki so za nas želeli
da bi živeli od njiv kjer raste hrana
in svoboda Ja svoboda tudi raste
Zravnali so hrbte in nahranili svojo
krepost z besedami pesmi
Da bi koruza zrasla do višine moža
in pšenica do višin ženskih prsi
Roso trave so uglasili pojoči njivci
Ko so zaklinjali poklon koreninam svojega rodu
so poljubili hrano
Nekdo je v daljnji prižgal kres
