Poezija Sonje Votolen

0
204

V tvojih rokah sem videla

barvo resnične bližine

Iz oči so ti zbežale sence samote

ko me je v tvoji puščavi klicala reka

Stopila sem v njene kristale

Za pticami iztegnila  roke

Nato sem glasno zajokala in

se vate vklopčičila da sva

bila dih ene puščavske rože

Ne me laisse pas seule

 

 

……

 

Bil je kot cvetni list na

tisti ogromni peščeni rjuhi

 kot košček biserovine

ali mir jezera ki ga tu pač ne more biti

Sklonila bi se do njegovih prstov v pesku

a me je prej zazibal pod nebesnim lokom

Veter je sejal najine glasove po vsej puščavi

Tu connais mes pensées

…..

 

 

Splaknila sem obraz

Po prstih sem stopila mimo tebe

in vonjala kri v ustih

Bil si rdeč od groze in nem od

nuje odhoda Položila sem dlani na

usta da bi ukrotila ječanje

Ti si zakopal prazne dlani v pesek

Toi qui est toujours là

……

 

 

Utopljen labod je bil

Zadavljen slavec v ribniku

Oči so govorile mesečevo tragedijo

Umirala sem z njegovimi temnimi prsmi

Naju žegnala z vročim peskom

in rekla to je namesto riža

Prišel je razpuščen mesec

in on me je šival v puščavi

Embrasse-moi la tendresse est toi

 

……

 

Kako globoko v grob naj grem

da bom zadušila razcvetele mračnosti

ki so zaprte v mojih plamenih

odkar sem te zapustila s peskom

Kako globoko v grob naj grem

da ne bom več razpršen pesek ki

ne pade več na pravo sipino

Vso telo me boli ker so v  puščavi ostali

vsi poljubi in vsa moja nabrekla telesa

Mais maintenant je ne vois plus que du noir

 

…..

 

Ne prosi me naj se smejem

medtem ko se me dotikaš s poslednjimi

zrnci peska za nohti

ker se bova kmalu očedila in me boš

spremil do velikanskih vrat in boš

zrl skozi velikansko šipo In bo v meni goltala

velikanska solza da ne bom zmogla dvigniti

dlani Ker bom hudo hrepenela po tvojem pesku

Même à l’autre bout de la terre je continue mon histoire avec toi

 

 

…….

 

V plahem jutru sem kot poslednji utrip

Ne razumem čemu se svita dan

Ker ni tistega tvojega zagleda

ki me vidi vidi zares

Ker ni tvojega glasu ki v meni globoko

odmeva in se odkotali k tebi v puščavo

Zamišljeno se pogovarjam s svojim srcem

Objemam razdalje od mojih trav do

najinega peska

Le coeur est un oiseau

 

….

 

Rada jočem pod ploho dežja

Saj ve za moja dolga umiranja

ko me nebo gleda z milino tvoje peščene sivine

ob daljnih obalah osamljenih sipin

Slišim te – izgovarjaš moje novo ime

Peščenka kličeš iz prsi kjer sem

nazadnje zaspala ko si me

z zvokom violine popeljal vase

In jaz sem spala na tvojih peščenih prsih

Sans toi je ne suis rien q’une enfant solitaire

 

……

 

Joj kako si me oblačil v peščena oblačila

kako si mi  obuval peščene čevlje

kako si mi s peskom lepšal ustnice

kako si mi odpoljubljal pesek po vseh

telesnih vršičkih in našel vse cvetlice v meni

Cvetela sem v puščavski postelji tvojih rok

Na tvojih peščenih prsih so se svetlikala zrnca

ko sva plula po sipinah

in zdaj je ne suis rien sans toi

 

….

 

 Lentement vers ma destinee

Daj me v krsto in me okrasi s peskom samo s peskom

Peščen veter pokliči da zapoje da zapoje

z zvonovi ki sva jih pustila pod kožo

ko sva jo krasila s peščenimi angeli

Ni bilo vijolične reke le ravna črta obzorja

le najin vijolični smeh ki naju zlepljal s pustinjo

Položi  me v pustinjsko krsto ker

le tam le tam bom živa avec toi

 

……

 

Ne pusti me čakati na naslednji pesek

in ne pusti me dihati v zaspanih pristaniščih

kjer bom v volnenih odejah in mehkih blazinah

imela privide črne puščave

V najini ni bilo smrti in mračnega dihanja

Šumela in dišala sva v peščeni divjini

z barvami neštetih telesnih rjuh

napetih peščenih prsi in s popeskano kožo

 Ne pusti me ne pusti me čakati na pesek

Je cris et je pleure comme une étoile