V tvojih rokah sem videla
barvo resnične bližine
Iz oči so ti zbežale sence samote
ko me je v tvoji puščavi klicala reka
Stopila sem v njene kristale
Za pticami iztegnila roke
Nato sem glasno zajokala in
se vate vklopčičila da sva
bila dih ene puščavske rože
Ne me laisse pas seule
……
Bil je kot cvetni list na
tisti ogromni peščeni rjuhi
kot košček biserovine
ali mir jezera ki ga tu pač ne more biti
Sklonila bi se do njegovih prstov v pesku
a me je prej zazibal pod nebesnim lokom
Veter je sejal najine glasove po vsej puščavi
Tu connais mes pensées
…..
Splaknila sem obraz
Po prstih sem stopila mimo tebe
in vonjala kri v ustih
Bil si rdeč od groze in nem od
nuje odhoda Položila sem dlani na
usta da bi ukrotila ječanje
Ti si zakopal prazne dlani v pesek
Toi qui est toujours là
……
Utopljen labod je bil
Zadavljen slavec v ribniku
Oči so govorile mesečevo tragedijo
Umirala sem z njegovimi temnimi prsmi
Naju žegnala z vročim peskom
in rekla to je namesto riža
Prišel je razpuščen mesec
in on me je šival v puščavi
Embrasse-moi la tendresse est toi
……
Kako globoko v grob naj grem
da bom zadušila razcvetele mračnosti
ki so zaprte v mojih plamenih
odkar sem te zapustila s peskom
Kako globoko v grob naj grem
da ne bom več razpršen pesek ki
ne pade več na pravo sipino
Vso telo me boli ker so v puščavi ostali
vsi poljubi in vsa moja nabrekla telesa
Mais maintenant je ne vois plus que du noir
…..
Ne prosi me naj se smejem
medtem ko se me dotikaš s poslednjimi
zrnci peska za nohti
ker se bova kmalu očedila in me boš
spremil do velikanskih vrat in boš
zrl skozi velikansko šipo In bo v meni goltala
velikanska solza da ne bom zmogla dvigniti
dlani Ker bom hudo hrepenela po tvojem pesku
Même à l’autre bout de la terre je continue mon histoire avec toi
…….
V plahem jutru sem kot poslednji utrip
Ne razumem čemu se svita dan
Ker ni tistega tvojega zagleda
ki me vidi vidi zares
Ker ni tvojega glasu ki v meni globoko
odmeva in se odkotali k tebi v puščavo
Zamišljeno se pogovarjam s svojim srcem
Objemam razdalje od mojih trav do
najinega peska
Le coeur est un oiseau
….
Rada jočem pod ploho dežja
Saj ve za moja dolga umiranja
ko me nebo gleda z milino tvoje peščene sivine
ob daljnih obalah osamljenih sipin
Slišim te – izgovarjaš moje novo ime
Peščenka kličeš iz prsi kjer sem
nazadnje zaspala ko si me
z zvokom violine popeljal vase
In jaz sem spala na tvojih peščenih prsih
Sans toi je ne suis rien q’une enfant solitaire
……
Joj kako si me oblačil v peščena oblačila
kako si mi obuval peščene čevlje
kako si mi s peskom lepšal ustnice
kako si mi odpoljubljal pesek po vseh
telesnih vršičkih in našel vse cvetlice v meni
Cvetela sem v puščavski postelji tvojih rok
Na tvojih peščenih prsih so se svetlikala zrnca
ko sva plula po sipinah
in zdaj je ne suis rien sans toi
….
Lentement vers ma destinee
Daj me v krsto in me okrasi s peskom samo s peskom
Peščen veter pokliči da zapoje da zapoje
z zvonovi ki sva jih pustila pod kožo
ko sva jo krasila s peščenimi angeli
Ni bilo vijolične reke le ravna črta obzorja
le najin vijolični smeh ki naju zlepljal s pustinjo
Položi me v pustinjsko krsto ker
le tam le tam bom živa avec toi
……
Ne pusti me čakati na naslednji pesek
in ne pusti me dihati v zaspanih pristaniščih
kjer bom v volnenih odejah in mehkih blazinah
imela privide črne puščave
V najini ni bilo smrti in mračnega dihanja
Šumela in dišala sva v peščeni divjini
z barvami neštetih telesnih rjuh
napetih peščenih prsi in s popeskano kožo
Ne pusti me ne pusti me čakati na pesek
Je cris et je pleure comme une étoile