Rdeče sonce je udarjalo ob tvojo kožo
Lepila sem se nate lastovka iz zelene doline v peščeni širini
raztrosila sem peresa na pesek najine postelje
in s preplašenim srcem grabila čas med telesoma
ki sta se zaluskali pod nebo in v peščene solze
Držala sem tvojo roko na svojem popku
in čakala da zraste puščavska roža
Maintenant je dois trouver ma route toute seule
….
Pogreznila sem se vate in luna nama je
svatovsko zlatila prste prsi in noge
Drobovje je goreče prasketalo
najine votline si polnil s peskom v polne kašče
Puščava je postajala travnik s stopnicami
Polagal si me na naslednjo naslednjo in naslednjo
Dotaknila sem se te na zadnjem zrncu
ti moja skrivnostna puščavska rastlinica
stolp korenina duša puščavska cesta
Hočem da si zmeraj moja puščavska obleka
Parle-moi de ton coeur
….
Najine kaplje so se s peskom ljubile
Zgrebene med zrnci in teboj
sem šivala peščeno pokrivalo za vselej
V tebi sem se videla nasmejano
Nehala sem biti počen zvon iz stekla
Vsak je t’en pris ne va pas
je zadonel v drhteči vročici
Umrla bi v pesku s teboj v sebi
četudi bi iz mene zbežale vse ptice
Je t’aime à en mourir
…..
Tu n’as pas quitté mon coeur
Vonjam zrak ki sva ga dihala tam daleč nekje
med pomarančnimi sipinami
Oklepala sem se tvojega telesa z vsemi koreninami
ko ti je veter tkal milino v oči
in je tvoj dih drl kot deroča reka po mojih ustnicah
Zdaj se me tu v ujeti svobodi zelenega vrta
kjer v mislih stopam preko sipin s teboj
dotika sonce svežega jutra ki mu je noč
sporočila da tu n’as pas quitté mon coeur
……
Najina puščavska usta so bila rdeči maki
razvneti po poletnih okusih in zlepljenih ustnicah
Bilo mi je barvno in cvetno lebdeče
S krili tisočerih metuljev sem gnezdila v tebi pod senco oljke
kjer si odkrival pesek na mojih brstičih in odpiral vrata
zastrte zaprte koče vratca ki jih doslej še nisem videla
Selil si se skozme s svojimi puščavskimi nebom in me
naličil v zoro puščavske svobode
Ne morem več na nobeno drugo cesto
le tja na tisto kjer v pesku cvete mak
Un monde avec toi
……
S težkim korakom je prihajal
a meni se je zdel kot da nosi vrečo metuljev
Z mokrim obrazom je prihajal
a meni se je zdel kot s svežim dežjem odišavljena krošnja puščavskega grmička
Z glasom žalostnega angela me je poklical
Meni se je zdel kot glas valujočega zrelega žitnega polja
S koleni v pesku in pestmi polnimi peska me je rotil
reste avec moi peščenka
Meni se je zdelo da me kličejo kresovi in lipe in hrasti
Rekel je nočem peščenih korakov nočem sončnih
korakov nočem luninih ptic rad bi bil gluh in slep kot si ti
Le froid de silence sans lui
……
Slišim te v ječanju kamenja po katerem stopam
Kličeš me z glasom neslišne harfe
Utripaš v meni s petjem ptic v starih drevesih
V novih jutrih se ne morem nasmehniti belim metuljem
Plapolanje mojih ognjev je ujeto v sipinah
kjer puščavo preletava brezgnezdni galeb
Je sais les hivers je sais le froid
…
Na ramena sem ti padala razbolela od hrepenenja
Z vročim vrčem slasti sem stala pod
tvojim hladnim telesom
Vse niže in niže sem polzela
kot v kakšno mrtvo dolino v sebi
Bil si kot večnost negibov
brez kapljice vode za moje preživetje
Ko boš zajokal bom jaz oči že povsem odprla
Toi qui monques a ma vie
…………….
