O Vitomilu Zupanu in njegovem plodovitem ustvarjalnem delu smo v Ventilatorju besed že večkrat pisali.
Za današnji dan nekaj njegovih pesmi. Prijetno poetično potovanje!
Vitomil Zupan: Trije bogovi
Hiša, kjer bivam s teboj,
ni noben grad.
Nizko v prsti okrog nje
so zakopani starinski bogovi,
in ena sama sveča je v hiši.
Morala boš biti zelo hrabra.
Ko te bom zapustil,
bodo nekega večera
prišli trije bogovi pred hišo.
Prvi te bo prosil za vodo,
drugi za vino in
tretji za ljubezen.
Ne pozabi:
Nevarni je prvi.
Vitomil Zupan: Želva
Nič ne vem,
kje želve prespijo zimo.
Ne, kaj mislijo o naših bednih
radijskih in televizijskih pesmih,
ne, kaj čutijo
glede politike.
A jaz sem tudi želva,
ali vsaj pravi potomec želve.
Saj ne vem, kako prebijem zimo,
preživim vse te pesmi-popevke
in še politiko.
Samo: želve hodijo druga za drugo
v indijanski gosji vrsti.
Jaz ne znam slediti niti sebi.
Vitomil Zupan: Vejica
Sredi trde zime,
ko sneg škriplje pod podplati,
mi, močni ljudje, z močno roko
utrgamo vejico češnje na vrtu,
lepo raščeno vejico, dve ali tri.
V topli sobi jih denemo v vazo
in sedmi dan vzkliknemo v jutru:
poglej: kako lepa cvetoča vaja.
In res: v jutru je vzcvetela
mrtva, odsekana veja.
Glej globlje: prevarana je, izdana.
Kakor razumnik
v državi močne roke.
Vitomil Zupan: Nobenega čistega dela
Nobenega čistega dela na tem svetu.
Hodimo in vprašujemo, kam.
Ustavimo se in se čudimo, zakaj.
Ljubimo in smo negotovi.
Sovražimo in smo nedejavni.
Slavimo in pojemo žalostne pesmi,
smejemo se v dvomu,
jokamo s premislekom.
Nobenega čistega dela na tem svetu.
Ker svet ni čist.
Živimo v sanjah.
Spimo v nočnih morah.
Umremo v strahu, če je večno življenje.
Vse vere spremljajo vere.
Nobenega čistega dela
na tem svetu.
(Vitomil Zupan: Pesmi s prostosti,uredila Ifigenija Simonovič, 2007)
