Kako bi se predstavili bralkam in bralcem Ventilatorja besed?
Sem Primorka, doma iz Ajdovščine. Kot otrok sem veliko živela tudi čez mejo, v Sovodnjah ob Soči. Po študiju slovenščine in italijanščine sva se z možem naselila v Novi Gorici, dvanajst let pozneje pa se, skupaj s tremi hčerkami, preselila v Ljubljano. S srcem in dušo pa najraje živimo na naši domačiji v Pedrovem, majhni vasici med Krasom in Vipavsko dolino.
Sem profesorica, pisateljica, prevajalka. Uživam na dolgih sprehodih in kolesarjenjih, rada berem in gledam filme. In rada kuham. In zelo rada razmišljam.
Se talent za ustvarjanje rodi ali to postane?
Začetni vzgibi, da želiš ustvarjati, so zagotovo že v novorojenem bitju. Sicer sama kot majhna deklica ne bi neprestano hotela ustvarjati: izrezovati, lepiti, risati, prepisovati črke, iz njih nekaj sestaviti. Ko sem začela pisati, sem že postala pisateljica, ilustratorka, založnica in agentka hkrati – zlepila sem skupaj nekaj listov, jih popisala z zgodbo in opremila s slikami, jih celo nekajkrat prepisala in nazadnje celo prodajala sosedom. Šola je take ambicije v meni za nekaj let zatrla. Vendar sem bila tako v osnovni kot srednji šoli marljiva ustvarjalka pri šolskih glasilih, sestavljala recitale, literarne nastope in seveda pisala začetniško poezijo, skrivaj.
In vendar je talent treba tudi razvijati. Veliko berem, občudujem pri drugih avtorjih, razmišljam, popravljam samo sebe, preizkušam, črtam, se pogovarjam. Trudim se, da rastem.
Kdo vas je navdušil za ustvarjanje?
Že od malega sem strastna bralka. Na poklic pisatelja sem gledala kot na nekaj svetega, nedosežnega. Nisem si pa predstavljala, da bom to nekoč postala tudi sama.
Pravzaprav sem se opogumila sama. Ko sem poslala prvo kratko zgodbo na literarni natečaj, sem dobila tretjo nagrado. To me je spodbudilo, da sem naslednje leto spet poslala novo zgodbo. Tokrat je bila nagrada prva. Prijateljica Nataša Konc Lorenzutti pa me je navdušila še za pisanje za otroke. Tako sem začela sodelovati pri otroških revijah.
Spomini na prvo revijalno objavo …
Ko je prva prej omenjena nagrajena zgodba izšla v reviji, sem jo očarana večkrat prijela v roke. Ne zato, ker bi bila dobra – o, koliko vsega bi v njej spremenila! –, temveč ker je nad naslovom pisalo moje ime. Kaj takega, moja zgodba je izšla v ta pravi reviji, ki jo bere vsa Slovenija in še zamejstvo in še izseljenstvo in še …!
Občutki ob prvi objavljeni knjigi …
Podobni kot pri prvi revijalni objavi. Zdelo se mi je neverjetno, malone čudežno, da sem napisala pravo knjigo. Čez nekaj mesecev so me obvestili, da je šla knjiga v ponatis. Se pravi, da so jo ljudje celo kupovali! Menila sem, da je to samo začetniška sreča. A dobila sem pogum in navdušenje, da sem ustvarjala naprej, tako za otroke kot za odrasle.
Kako so nastajale vaše knjige?
V prvih treh knjigah za otroke so izšle zgodbice, ki so v nadaljevanjih že prej izhajale v otroških revijah. Moj prvi roman je bil Ime mi je Jon, namenjen mladini. V njem sem zgodbe o Jonu, ki so izhajale v reviji, povezala skupaj in jim dala romaneskno širino. Ko sem pisala prvi roman za odrasle, Dantejevo hišo, ki sem ga prav tako razširila iz kratke zgodbe, sem iskala pristop, način, ki bi bil zame najprimernejši. In ga našla.
Ko začnem z novim delom, najprej veliko razmišljam. Zgodbo, zaplete, osebe snujem v glavi, ideje pa si zapisujem v posebno beležko, celo narišem (načrt stanovanja, razpored v šolskih klopeh, like, živali …). Včasih se posnamem na telefon ali napišem kaj naravnost v računalnik. Ko dozori trenutek za pisanje, sedem in začnem.
Od kod črpate ideje za ustvarjanje?
Ideje za zgodbe pridejo do mene same, ne iščem jih. Preprosto nagovorijo me in zdramijo moje razmišljanje. Ko ostanejo pri meni in se v mislih veliko ukvarjam z njimi, ko me torej ne spustijo, se jim predam in začnem ustvarjati zgodbo. Tako je bilo na primer z romanom Balada o drevesu. Sprva sem hotela v ospredje postaviti motiv medvrstniškega nasilja, ko pa me tema samomora ni hotela zapustiti, sem ji dala prednost in je v romanu postala osrednja.
Ideje za ustvarjanje so okoli mene, v povsem navadnem življenju, ki me obkroža. Običajno tam dobim prvi navdih, impulz, ki me požene naprej, v domišljijo in čisto novo zgodbo, včasih povsem vsakdanjo, včasih pa neverjetno, čisto fantazijsko preoblikovano.
Kdo (kaj) vas motivira pri pisanju?
Še vedno sem presrečna, ko izide moja nova knjiga. Strmim v platnice in sem hvaležna, da mi je dano ustvarjanje. To me motivira tudi za nadaljnje delo.
Motivirajo me tudi nagrade, priznanja in nominacije. In ponatisi ter prevodi knjig. Še najbolj pa me motivirajo bralci, ki pohvalijo moje delo, mi pišejo, me povabijo v svoje bralne klube in na šole, organizirajo literarna srečanja z mano v knjižnicah. In poslušalci, ki na take večere pridejo, me pohvalijo in mi postavljajo vprašanja.
Hči, ki je prav tako pisateljica, me opozarja tudi na spletne objave, v katerih je omenjena katera od naju. Veseli sva dobrih recenzij in pohval, pogovarjava pa se tudi ob kritičnih presojah. In rasteva.
Kako poteka vaš ustvarjalni dan?
Sodi sem tudi dolgo pitje kave v postelji? In pogovori z možem? V molku pa premislim, kaj bom počela čez dan.
Ko sedem k delu, se najprej lotim dolžnosti: odgovorim na e-pošto, preletim koledar, vnesem datume za nastope. Nato pišem, kar moram – običajno so to kratke zgodbe za otroške revije, intervjuji, predstavitve. Če ustvarjam kakšno delo, ki od mene zahteva veliko znanja, listam po knjigah, brskam po spletu, berem, si izpisujem. Dopoldne je zame torej delovno.
Po popoldanskem odmoru grem običajno na sprehod. Misli se mi že vrtijo okoli novih idej. Kaj bom tistega dne ustvarjala, se mi plete med vožnjo s kolesom, kuhanjem kosila, obešanjem in likanjem perila … Ko se popoldne preveša v večer, sedem k računalniku. To je čas tihe ustvarjalnosti, ko na papir prelijem, kar sem v mislih snula čez dan.
Sta za vas pomembna čas in kraj ustvarjanja?
Nikoli ne ustvarjam zgodaj zjutraj niti pozno zvečer. Jutro je namenjeno meditaciji, miru, večer pa branju ali filmu. In oboje ljubljenim, ki so okoli mene. Zame najboljši del je proti večeru, ko pade mrak. A ker se poleti zmrači pozno, tudi ustvarjam nekoliko pozneje. Nikoli pa k računalniku ne sedam brez načrta, v glavi že imam ideje, zato ne poznam brezciljnega buljenja v zaslon. Če imam ustvarjalno krizo, k delu niti ne sedem. Počakam, da me votlost mine, in si prazno glavo polnim z glasbo, branjem poezije, filozofije ali romanov.
Prostora, v katerih sem najbolj ustvarjalna, sta dva. Prvi je v Ljubljani, kjer bivam med tednom. Potem ko so hčerke odrasle in se odselile, sem eno od sob vzela za svojo, ji dala svojo noto in zdaj je to moj priljubljeni kotiček za ustvarjanje. Drugi pa je v naši domačiji v Pedrovem, pri mizi s čudovitim razgledom na Vipavsko dolino.
Toda za razmišljanje nista pomembna niti čas niti kraj. Lahko je to dolgočasen sestanek, čakalnica, mestni avtobus, letališče, kuhinja.
Kako se življenje in umetnost združita, povežeta?
V naši družini sta glasbena in besedna umetnost zelo močno zastopani in imata pomembno mesto v življenju vseh nas. Niti ne vem dobro, kako je živeti brez umetnosti, kdaj se neha življenje in začne umetnost.
Zame osebno je umetnost tista, ki daje življenju svetlobo, odtenke, slutnjo večnosti, nadčloveškosti. U-stvar-jalnost pomeni idejo postaviti v ‘stvar’, biti podoben Stvarniku. Torej dati umetnost v življenje. Samo to je pravo življenje.
Še posebej se me je dotaknila vaša knjiga Gorica. Kako je potekalo vaše raziskovalno delo?
Sprva sem nameravala napisati roman o svojem otroštvu in letih mladosti. To so sedemdeseta, osemdeseta, devetdeseta leta – čas socialistične Jugoslavije, osamosvojitvenih let in nove države Slovenije. Po naključju pa sem prišla v stik z dvema gospema, ki sta mi vsaka po svoje odstrli čas mlade Nove Gorice. Ena je bila moja teta, ki je bila v povojni Gorici učiteljica, druga pa sorodnica prijatelja, ki je, Furlanka, ostala na tej strani meje, ko se je ta septembra 1947 dokončno postavila. Njuni zgodbi sta bili tako zanimivi, da sta mojo avtobiografsko odmaknili v kot računalnika, kjer čaka, da se ji kdaj v prihodnosti posvetim. Bili pa sta mi samo za izhodišče, za odskočno desko, od tu naprej sem dala pot svoji domišljiji, podprti z zgodovinskimi dogodki. Tri glavne osebe, Dora, Pina in Lili, so torej izmišljene, vendar umeščene v resnični čas in prostor Gorice, ki je bila sprva ena, potem pa jo je kruta meja razdelila na dvoje.
Ko sem začela s pisanjem, sem hitro spoznala, da se moram poglobiti v zgodovinske vire. Pri tem so mi bili v pomoč tako strokovnjaki, kakršni so Branko Marušič, Renato Podbersič in Tomaž Vuga, kot pričevalci iz tistega časa ter knjige in dokumentarni filmi. Veliko sem študirala, si izpisovala, umeščala, preverjala, tako da je roman zgodovinsko verodostojen. Soba je bila polna listkov, ki sem jih počasi lepila stran, dokler ni bila stena spet prazna. In roman napisan.
Seveda, med raziskovanjem sem naletela na številna spoznanja, ki so me presenetila, celo zabolela. Porušena Gorica pod nemško okupacijo. Obračunavanja po vojni. Selitve na eno in drugo stran, ko se je postavitev meje približala. Ko mi je nekdo pripovedoval, kako je vse njegovo sorodstvo ostalo na drugi strani meje, je njegove oči zatemnila žalost. Nadja, ki se je v mladem mestu rodila leta 1949, je svojo nono iz Gorice prvič videla šele leta 1955, ko so po videmskem sporazumu odškrtnili mejo. Odvzemanje njiv in travnikov kmetom, da so na njih zrasle hiše Nove Gorice. Močvirnat svet, ki ga je bilo najprej treba osušiti, da so bili pogoji za gradnjo zagotovljeni. Pozabljeni posmrtni ostanki opuščenega pokopališča, ki so jih dvignili bagri pri prekopavanju terena. Frnaža, zanikrno opekarsko poslopje, v katerem so bili trgovine, uradi, ambulanta, bivališča brigadirjev … skratka, popek novega mesta.
Vse to so bila zame nova odkritja, ki jih nisem pričakovala, saj sem kot mlado dekle na Novo Gorico gledala z občudovanjem, pozneje pa mi je bila praktično domače mesto. Zato se mi je vse to zdelo vredno zapisati, kajti literatura ima tudi spoznavno moč. Mnogo ljudi mi po branju Gorice reče, da marsičesa niso vedeli. Tudi jaz ne, dokler se nisem poglobila v zgodovinske vire.
Vesela sem, da je roman tako dobro sprejet med bralci. Očitno bo prav kmalu šel v tretji ponatis, kar je za slovenski prostor zelo veliko! Tudi na pogovorih v knjižnicah je vedno veliko obiskovalcev, kar kaže, da je tema še kako zanimiva.
Kmalu bo izšla vaša nova knjiga. Nam zaupate naslov? Katerim bralkam in bralcem je namenjena?
Pri Slovenski matici bo te dni izšla moja druga zbirka kratke proze, Zavladati vetru. V njej bo enaindvajset zgodb, katerih protagonistke so ženske, od starke do majhne deklice. Namenjena je odraslim bralcem, nikakor ne samo ženskam, odstira pa zgodbe iz vsakdana našega sedanjika, pa tudi iz preteklosti. Povezuje jih nek resnični dogodek, ki mi je bil odskočna deska za razpletanje, kar pa se je dogajalo v meni, v moji domišljiji. Nekatere zgodbe se zato lotevajo tudi težjih, tabuiziranih tem.
Ustvarjalnih načrtov vam gotovo ne primanjkuje. Nam zaupate kakšnega?
Pravkar končujem nov roman, Preveč zvezd, ki je namenjen tako mladim kot odraslim bralcem, saj v njem nastopajo maturantje, torej mladi ljudje na pragu v odraslost, v samostojno življenje. Med bralce bo prišel prihodnjo pomlad. Roman je že napisan, zdaj vstavljam popravke, ki so jih izpostavili moji testni bralci, da bo dober in zrel za uredniško delo.
Ideje pa se že nabirajo za dve novi otroški knjigi, ki bosta nadaljevanje uspešnic Sposojena babica Štefi in Vse živali družine Cmok, saj me zanje prosijo bralci.
Potem pa pride na vrsto nov roman za odrasle. Najbrž bo tema prav tista, ki je hotela biti napisana pred Gorico.
Beseda bralcem Ventilatorja besed
Portal Ventilator besed je odlično literarno gnezdo, v katerem se bralci mimogrede uglasijo na prave besede in v njih začutijo svežega vetra, ki ga sproža ventilator. Na prepihu se človek vedno dobro počuti, verjemite meni, Ajdovki! In da besede krepijo duha, celo telo, vemo in čutimo prav vsi!
Lepo in uspešno delo!
Z Matejo Gomboc se je pogovarjala Vladimira Rejc, urednica spletne revije Ventilator besed.
