Kdo vas je navdušil za ustvarjanje?
Mama in oče sta bila umetnika in očitno vse te zgodbe nosim v sebi. Kakor vulkan so, od nekdaj vrejo iz podzavesti.
Gotovo ste že kot otrok radi ustvarjali, sploh risali.
V resnici sem zlagala lego kocke, poslušala glasbo in pela poleg, plezala po drevesih, se klatila naokoli in listala po umetniških knjigah. To mi je bilo v posebno veselje. Ure in ure sem opazovala slike starih mojstrov. Mama me je zalagala s knjigami in verjetno sem bila ob listanju teh še posebej mirna. Spominjam se svetlobnih snopov, ki so padali na moj pravokotnik svetlobe na parketu. Tam sem ležala ali sedela in v tistem pravokotniku je bil ves moj notranji svet.
Kdo vas je navdušil za ustvarjanje?
Ne vem, kar zgodilo se je. Sama sem začela, potem pa imela nekaj učiteljev in učiteljic, ki so me preprosto podprli. In nekaj tistih, ki so me hoteli uničiti, toda zaradi teh drugih sem začutila vrednost prvih.
Kako ste se počutili ob prvem objavljenem delu? Razstavi? Ilustrirani slikanici?
Nekako ne čutim zelo veliko ob vseh teh zadevščinah. Bolj me ganejo reakcije ljudi, nasmehi, iskre v očeh, reakcije, kritike in solze, srca, ki prifrfotajo k mojim delom. To mi pomeni daleč največ. Je pa seveda lepo imeti razstavo, predvsem slike na večjih stenah zares pokažejo svoje zgodbe. Knjige pa ja, no, prav sedaj se veselim treh avtorice Cvetke Bevc, ki bodo izšle pri založbi Morfem.
Kdaj in kje najraje ustvarjate?
Poleti zunaj, na terasi doma. V vseh ostalih letnih časih v ateljeju. Rada pišem tudi med ljudmi.
Kako se prične ( poteka) vaš ustvarjalni dan?
Sedaj sem si ritem obrnila, paše mi vstati počasi, okoli 8h, k zmeditiram svoj dan, naredim končni načrt za čez dan. Sicer si ga pripravim že prejšnjo noč.
Od kod črpate navdih za tako plodovito ustvarjalnost?
Mislim, da pustim, da me nosi tok. Podobe pogosto vidim pred sabo v nekakšnih svetlih črtah, geometrijah. Pojavijo se in potem pustim, da me vodijo. Včasih sploh ne vem, da sem sliko naslikala jaz. Gradim jo, včasih več časa, toda zdi se, da me vodi nekaj višjega. Ne zame, za nekoga, ki bo to podobo potreboval, recimo temu tako. Včasih je težko, ker imam toliko zgodb v sebi. Vseeno so se sedaj nekako izkristalizirale v določene cikle, okoli katerih se vrtim. Seveda pa se stalno izobražujem in tako nastajajo različni projekti. Pravkar sem naredila štiri različne grafike, povezane z mojo osebno zgodbo. Srce, možgani, valovanja, elektrika, čas, prostor.
Kdo je vaša ustvarjalna muza?
Nimam ustvarjalne muze. Vse po malem srkam. Občudujem dela veliko ljudi z veliko področij.
Kakšen je vaš odnos do različnih zvrsti umetnosti?
Obožujem klasično slikarstvo in kiparstvo, zgodbe so mi pomembne. Včasih mi kaka sodobna podoba ni všeč, toda nekaj me kliče. Filozofija zadaj, nekaj se vseeno dogaja. Pa seveda gib, glasba, finese, detajli, vdih, izdih.
Se življenje in umetnost združita ( povežeta)?
Težita eden drugemu. Rada bi bila popolnoma normalna oseba, pa se pogosto odklopim v neke svoje svetove, te svetle črte, ideje. Včasih sodelujeta, pri oblikovanju prostorov, pri pripravi hrani. Pri malih detajlih, ki povezujejo vse z vsem.
Kako bi se predstavili bralkam in bralcem Ventilatorja besed?
Samo človek sem. Delam, kar me kliče. Morda imam pogum iti to svojo v srčiki enostavno, toda zahtevno pot. V tem vidim izziv; v rasti, v napredovanju. Slikam, ilustriram, skulpture pripravljam, grafike. Razstavljam, delam cikle, ki nagovarjajo neko globoko arhetipskost v nas. Delam ilustracije, ki so samo ljubke, te nagovarjajo neko malo otroško srce v nas. In delam divje slike, kjer dopustim podzavesti, da vrže bolečino ven. Stiske, strah, tesnobo, depresijo, vse te človeške zadevščine. Toda večinoma sem na tisti drugi strani, rada prinašam v svet nekaj pozitivnega. Lahko je resno, toda je pozitivno. To so velike slike večinoma. Prinašajo upanje. Rdeči iskro življenja. Srce.
Gotovo imate veliko ustvarjalnih načrtov? Prosim, nam jih zaupate?
Razstave. Pravkar smo postavili eno na Univerzi Sigmunda Freuda. Razstava je prodajna in bo tam na ogled dlje časa. Veliko mi pomeni razstava, v kateri sončim v ospredje dela mojega očeta Ivana Sekuliča Ferda. Obljubila sem mu, zato prihaja nekaj krasnega, z njegovimi pesmimi in idejami vred. Povezujem najini umetniški poti v nek tak preplet. Njegove ceste in moje hiše, mojo mehkobo narave in njegovo poezijo, njegov objem religij in moj zen. Sliši se kot zven brona, kot globoko petje grških menihov, prepleten s petjem malih nežnih ptic.
Slikati, pripovedovati tudi v živo in pisati naprej, poenostavljeno. Odpiram malo, posebno odbito slikarsko šolo. Morda izide knjiga. Veliko je možnosti, navadno si ob koncu leta zakoličim nekatere od njih in jim skušam potem skozi leto slediti. Navadno uspe.
Z Mojco Fo se je pogovarjala Vladimira Rejc, urednica spletne revije Ventilator besed.
