Pojedina pri Trimalhionu

0
360

 

SLOVENSKO MLADINSKO GLEDALIŠČE 2021/22

Pojedina pri Trimalhionu

Režija: Bojana Lazić

Pojedina pri Trimalhionu je najznamenitejši in najdaljši ohranjeni odlomek antičnega romana Satirikon, za katerega velja, da ga je napisal Tit (Gaj) Petronij, arbiter elegantiarum na dvoru cesarja Nerona. Satirikon je polnokrvna, duhovita in obscena satira. Dogaja se v južni Italiji, v 1. stoletju našega štetja, ko cveti kriminal, morala pa hira. Nič čudnega, glede na to, da na prestolu sedi Neron.

V Pojedini pri Trimalhionu je gostitelj (igra ga Ivan Godnič), novopečeni bogatun, ki je bil še do včeraj suženj, ob njem je njegova žena (igra jo Romana Šalehar). Njegova pojedina je velika požrtija, ki traja več dni. Iz pogovora med povabljenci izvemo, da v mestu ni ne kruha ne moke, oni pa se medtem kopajo v medenem vinu in eksotičnih dišavnih oljih. Tu je vse, kar si lahko poželimo. Od vina do svinjine, od najbolj poštenih gostov do najbolj nepoštenih kritikov.

Predstava je dvodelna. V obeh delih je formulirana tudi vizija alternative oblastno strukturiranim skupnostim. Na neki točki oba oblastnika izgineta z odra, Trimalhiona prime »srat«, režiserka pa se gre užaljena jokat v zaodrje. V obeh delih se ukvarja z isto temo – z mejami poslušnosti, vendar se ta dva dela formalno in vsebinsko zelo razlikujeta. Prvi del predstave; Petronijeva postavitev, se dogaja v prvem stoletju našega štetja v neki rimski koloniji, na primer v  Emoni, na pojedini pri Trimalhionu. Drugi del; metagledališki, pa se dogaja v Mladinskem gledališču, na predstavi Pojedina pri Trimalhionu, na kateri se odpira vprašanje o poslušnosti akterjev predstave (igrajo: Daša Doberšek, Janja Majzel, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Vito Weis, Anja Novak in Klemen Kovačič), ki ustvarjajo gledališke predstave in se sprašujejo; je gledališče res »polje svobode«?

Čudovita igra igralske zasedbe, ki soustvarja besedilo! Uprizoritev ponuja zanimiv razmislek o načinih uprizarjanja in reinterpretacije antičnih klasikov ter se s pretkanim združevanjem različnih polov odpre kot izrazito aktualna in vrhunska slika današnje gledališke scene, politike in družbe.

Trimalhionu nakazujejo možnosti, ki se odpirajo med poigravanjem z gledališko navlako, predvsem z namembnostjo udeleženih, izpostavljenih na odru, oziroma z njihovo zvedenostjo na funkcije režiserja, igralca in koreografa. Vnašanje (nadrealnih) humornih elementov (po slogu spominjajo na nekatere ponarodele »fore« iz beograjskih predstav in filmov) dodobra iztiri potek pripovedi (‘dogajanja’) ter jo po svoje sprevrne. To iztirjenje je ključna značilnost predstave, saj zgodbo o bakanalih, ki jih kontrolira nek diktator (ter tako v resnici niti ne morejo biti bakanali) spreobrača v skico shizofrenosti konglomerata, ki ga tvorijo sama predstava (kot kulturni produkt) in profili njenih udeležencev (kot osebnosti).

Zlato-belo kostumografijo dopolnjuje minimalistična scenografija, kjer velik del odra zavzemajo glasbeni inštrumenti. Spor med igralci in režiserko nastane, ko igralci režiserkinih zahtev in interpretacij ne razumejo ali se z njimi ne strinjajo, pride do komičnih konfliktov, kjer vedno znova obvelja režiserkina samovolja.

Vsebinski jasnosti se pridružuje formalna izpiljenost.  Podobno kot na prvotni pojedini se tudi igralski ansambel zares razigra šele v odsotnosti figure avtoritete, šele v odsotnosti nadzora se rojeva resnična svoboda.

Kateri vidik Pojedine pri Trimalhionu je posebej vznemirljiv za ta čas in prostor?

Slovenija je del zahodnega sveta, zahodni svet pa spoštuje družbeni konstrukt, ki obstaja, ker se večina strinja, da obstaja. Življenje temelji na pravilih o dostojnosti in normah civiliziranega vedenja, zdravi pameti, zdravi prehrani, kultu telesa, poslušnosti, disciplini. Sodobna razredna družba skuša nadzorovati pravo človeško naravo, ki je divja, neukrotljiva in jo vodijo živalski nagoni. /Bojana Lazić/

 

 Gledalci smo igro pospremili z velikim navdušenjem in aplavzom.

 

 Zapisala: Maja Drolec