Polna luna je nekega večera svetila na mesto. Ker je svetila tako močno, ni nihče v tistem mestu spal. Ljudje so jo gledali, psi pa so tulili. Ampak polna luna ni nehala svetiti. Bila je ogomna, debela in mogoče še svetlejša kot sonce. Ko so se ljudje naveličali gledati luno, in so se psi naveličali tuliti, so vsi šli spat, ker so vedeli, da bo luna podnevi nehala svetiti. Ampak naslednji dan je luna še vedno svetila, in čez dan je bila noč. Ampak to ni bil problem, ker je luna svetila še bolj močno kot sonce. Polna luna je svetila že 3 tedne, in to se jim je zdelo zelo čudno. Ampak so se počasi navadili, da je noč tudi podnevi, in da polna luna mogoče ne bo nikoli nehala svetiti. In čez 6 mesecev, luna še vedno ni nehala sveti. Ampak luna tudi ni bila nič manj svetla, velika ali debela. Bila je taka, kot prvič, ko so jo vsi videli. Minilo je več let, in nekateri so celo svoje življenje živeli samo ponoči in niso nikoli , če niso odpotovali drugam videli sonca, ali pa sploh niso vedeli, da obstaja, ker jim ni nihče povedal, da obstaja, ali pa jih sploh ni zanimalo. Čez eno stoletje, pa je luna že malo shujšala. In potem je začela zelo hujšati, dokler ni preprosto izginila. Ampak od takrat naprej, je vsako noč svetila polna luna.
Irena Ida Katarina Zupan