V človeški naravi je, da svoja telesa priganjamo prek roba njihovih zmožnosti. Radi se ženemo do skrajnosti. Ne vemo, kdaj se umakniti, kdaj se ustaviti, kdaj narediti premor, kdaj pritisniti na zavoro. Opravljamo več služb, več nalog hkrati, preveč razmišljamo na vseh področjih življenja – bodisi zato, ker smo prisiljeni sprejeti določeno količino dela, da bi preživeli, ali pa zato, ker smo blagoslovljeni z možnostjo, da lahko svojo ustvarjalnost ženemo do skrajnosti. Pogosto se moramo naučiti, kako odnehati, vzpostaviti ravnovesje in se odločiti, koliko bomo delali. Če nismo previdni, lahko izgorimo.
Vsak posameznik ima drugačne omejitve in izgori na drugi ravni
Nekdo se lahko žene in žene, medtem ko bi njegov prijatelj že zdavnaj izgorel. Vedno se primerjamo s količino dela in dosežki drugih ter z njihovim početjem na različnih področjih. Naj gre za kariero, konjičke, šport, učenje, družbene medije ali katero koli drugo področje v življenju, izgorimo lahko prej ali pozneje kot oni. V zvezi s tem ne moremo obsojati nikogar, prav tako ne smemo obsojati ali zasramovati sebe – na nobeni ravni.
|