Poročilo z novinarske konference

0
162

Spoštovani,

 

danes je v prostorih Študentske založbe potekala novinarska konferenca, na kateri sta bili predstavljeni dve novi Beletrini: Hansenovi otroci Ognjena Spahića in Dnevnik 1966-1971 Maxa Frischa ter dve posebni izdaji: Slovenci Marcela Štefančiča, jr. in Slovenska esejistika od začetkov do leta 1950 Mirana Štuheca. Več o novih Beletrinah in posebnih izdajah si lahko preberete v nadaljevanju.

 

Ognjen Spahić: Hansenovi otroci

Prevod: Dean Rajčić

Spremna beseda: Dijana Matković

Obseg: 151

 

Hansenovi otroci, romaneskni prvenec Ognjena Spahića, je v maniri ‘novega eksistencializma’ spretno spisana zgodba o življenju za zidovi zadnjega evropskega leprozorija v Romuniji, postavljena v čas padca komunističnega diktatorja Nikolaja Ceausescuja. Znotraj tega okvirja spoznamo zgodbo dveh prijateljev, ki ju druži enaka usoda: okuženost z lepro oziroma gobavost in iz tega izhajajoča obsojenost na doživljenjsko karanteno v družbi drugih gobavcev. V tej ‘vrženosti v svet’, kjer so ‘pekel drugi’, snujeta načrt pobega, pot v zahodno Evropo, čeprav obenem slutita, da alternativna najbrž ne obstaja, da je to, kar doživljata – kot bi dejal Jack Nicholson – »as good as it gets«.

 

 

O avtorju

Ognjen Spahić, 1977, je pripadnik mlade črnogorske literarne sile in verjetno eden izmed najboljših, če ne kar najboljši stilist na področju bivše Jugoslavije. Leta 2001 je osupnil literarno javnost z zbirko zgodb, naslovljeno Vse to (Sve to, Plima, Ulcinj 2001), ki ji je sledil romaneskni prvenec Hansenovi otroci (Hansenova djeca, Durieux, Zagreb 2004), za katerega je prejel prestižno nagrado Meše Selimovića za najboljši roman leta na območju Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Srbije in Črne gore, nakar je objavil še eno zbirko zgodb, in sicer Zimsko iskanje (Zimska potraga, Durieux, Zagreb 2007). Prozo in literarne kritike objavlja v vseh relevantnejših časopisih na BHMS govornem področju, je član uredništva literarne revije Plima ter novinar kulturne redakcije neodvisnega časopisa Vijesti v Podgorici.

 

  

Max Frisch: Dnevnik 1966-1971

Prevod: Vital Klabus

Obseg: 411

 

Dnevniške zapiske Maxa Frischa odlikujejo miselna globina, duhovitost in moralna angažiranost ob svetovnem dogajanju. Kot nevtralen, a globoko zavzet opazovalec registrira zunanji in notranji položaj Evrope in sveta v svojem času. Prodorno opisuje psihološke like nekaterih posameznikov. Z izredno odkritosrčnostjo razkriva pojave staranja (ko piše dnevnik, se bliža šestdesetemu letu). Z duhovito ironijo pripoveduje o klubu starih gospodov, ki se ne nameravajo prepustiti bolezni in telesnemu ter duševnemu propadu, ko bo prišel njihov čas, in se zavežejo, da bodo o pravem času prostovoljno končali svoje življenje. Vendar se kmalu izkaže, da ni tako jasno, kdaj se zares začne razpad osebnosti, in tudi samoohranitveni nagon jih še vedno priklepa na življenje. Druga domiselna prvina dnevnika so satirično prirejene ankete o različnih usodnih ali tudi le na videz pomembnih vprašanjih. Tu se avtor odziva na absurdnosti sodobnega življenja. Njegov ostri kriticizem pa je vedno ublažen z dobrohotnim humorjem.

 

O avtorju

Švicar Max Frisch (1911–1991) je eden najzanimivejših evropskih pisateljev druge polovice prejšnjega stoletja in med najbolj vidnimi pisatelji, ki pišejo v nemškem jeziku. V slovenščini že imamo več njegovih pripovednih del: Stiller, Naj mi bo ime Gantenbein, Homo Faber, Montauk, Sinjebradec, znane pa so tudi njegove drame.

 

 

Posebne izdaje

 

 

Marcel Štefančič, jr: Slovenci

Obseg: 206

 

Slovenci je knjiga o Slovencih za Slovence, o tistih, ki so živeli v drugem svetu, gledali z drugimi očmi, a ponesli tja daleč svojega duha; o tistih, ki so v Slovenijo prišli od drugje, v njej ostali in pustili del sebe; o vseh svetlih in manj svetlih osebnostih daljnega in našega časa. Prav tako je to knjiga o zamolčanem, ali bolje, vsaj o neizrečenem na svojevrsten, avtorjev način; o krvi, krvi v žilah Slovencev ali preliti, izliti na slovenska tla. Nenazadnje knjiga o slovenski kulturi, kulturnikih, vidcih in vedcih, kakopak o knjigah in filmu, pa o nogometu kot možnem stičišču premnogih pogledov tega maloštevilnega naroda. Obilo informacij o vsem, kar utegne zanimati bralca, ki želi videti in vedeti več o svojem narodu, o njegovih prednostih in pomanjkljivostih, pri čemer mu ni potrebno razmišljati, ali je primerno, da se smeje, ali ne.

 

 

Miran Štuhec: Slovenska esejistika od začetkov do leta 1950

Obseg: 248

 

Monografija o slovenski esejistiki, od njenih začetkov do leta 1950, je logično nadaljevanje knjige rednega profesorja dr. Mirana Štuheca, ki je izšla leta 2003 in je obravnavala slovensko esejistiko v letih 1950–2000. Tudi tokrat je eden najpomembnejših slovenskih raziskovalcev esejistike, dr. Miran Štuhec, pripravil analitičen in sintetičen esejističnozgodovinski uvid v obsežni korpus, ki je od 19. stoletja naprej sooblikoval duhovno in kulturno podobo Slovencev. Knjiga tako ves čas sledi relevantnim besedilom in avtorjem, upošteva njihove interese, slogovne in jezikovne specifike in svetovnonazorske podlage. Konceptualno se navezuje na podobne obsežne študije doma in v tujini: najprej definira nekaj neobhodnih teoretskih vprašanj, nato napravi zgodovinski pregled kulturnopolitičnega dogajanja in opozori na začetke slovenske esejistike. Potem se v poglavju Problemska in nazorska razhajanja ter stičišča; slovenstvo, kultura, jezik, literatura ukvarja z glavnimi tematskimi vozlišči, v zadnjem, najobsežnejšem delu, pa preide k obravnavanju posameznih avtorjev in del. Upoštevanih piscev je enaindvajset in so razporejeni po časovnem merilu od najstarejšega k najmlajšemu.

 

 Lep pozdrav!