Pot do etičnega sveta

0
122
Vlada pod pretvezo krize uničuje socialno državo, ogroža pravno državo, uničuje vsem dostopno zdravstvo, šolstvo, kulturo. Res je kriza, toda uničenje vsega, kar je v Sloveniji temelj varovanja dostojanstva človeka in temeljnih razmer za življenjev solidarni družbi, ne sme biti odgovor. To tudi ni odgovor. Spoprijemanje s krizo bi se moralo začeti prav tam, kjer se je začelo rušenje. Če naj skupaj kljubujemo in najdemo pot, bi morali najprej zavarovati najranljivejše skupine, preprečiti drsenje v revščino ter okrepiti socialno in pravno državo, zdravstvo, šolstvo, kulturo.
"Zavrniti nesprejemljivo, izumiti neznano." Te besede StephanaHesslaiz njegove knjige Obračun je narejen – ali skora jmi v zadnjih mesecih nenehno rojijo po glavi. Spodbujajo me, me tolažijo, a tudi vznemirjajo. Dragocene so mi, saj se nanje lahko oprem, da bi razumela, kaj mi je storiti. Kajti nekaj moram storiti, moramo se odzvati.

Soodgovorni smo za skupno dobro Sporočilo za življenje, ki sem ga dobila od doma in od družbe, v kateri sem odrasla, je bilo nedvoumno: soodgovorna si za svet, v katerem živiš, bodi aktivna, sooblikuj, zavzemi se za skupno dobro. In sem se zavzela, zavzeli smo se.Toda zdi se, da je bilo takrat lažje, bilo je uresničljivo. Moja izkušnja je, da je bilo uresničljivo in da je vladalo samoumevno soglasje, kam smo se namenili: soustvariti družbo, ki bo zagotovila dostojno življenja za vse ljudi, saj bo temeljila na socialni pravičnosti in človekovih pravicah. Sanje samoupravne družbe so bile prav to: življenje, ki daje smisel in omogoča ustvarjalno udeleženost vsolidarni skupnosti.

Danes v glasnem vpitju o reševanju krize v družbi, ki jo zaznamuje brutalni kapitalizem, ni več govora ne o skupnem dobrem ne o solidarnosti ne o zagotavljanju socialne države, ki smo jo že imeli. Ne. Namesto tega se govori o tem, da moramo dati prave signale finančnim trgom in bonitetnim agencijam, govori se o nujnosti uravnoteženja proračuna, o zlatem fiskalnem pravilu… Nič o svetu, v katerem želimo živeti, nič o dostojanstvu in socialni pravičnosti. Predlagane rešitve najprej teptajo človekovo dostojanstvo. Ukradli so nam državo in zdaj jo uničujejo.

Kako naprej? Hesselmi je tako dragocen, ker mi je pomagal, da v tem negotovem času znova utemeljim zavezo aktivne soodgovornosti. Povedal nam je, kje moramo začeti: najprej moramo zavrniti nesprejemljivo! Nesprejemljivo je, da revni otroci dobivajo slabše ocene, nesprejemljivoje, da so leta 2012 otroci v Sloveniji v šoli lačni, nesprejemljivo je, da je že več kot 300.000 ljudi zdrselo čez prag revščine, nesprejemljivo je, da za vse več ljudi to pomeni tudi izključenost iz skupnega dobra zdravstva,šolstva in kulture, nesprejemljivo jestrašno razslojevanje.

Ubranimo pravice iz ustave

Da je nesprejemljivo, moramo povedati sebi, povedati drug drugemu, povedati javno. In ukrepati. Pri tem nam ni treba izumiti neznanega, zgolj ubraniti moramo pravice, ki smo jih imeli in ki so zapisane v naši ustavi. Toda za varovanje teh pravic moramo stopiti skupaj, da bomo premagali strahin morda moramo že za varovanje temeljnih človekovih pravic izumiti neznano. Ali vsaj povezati novo in neznano v nov svet, ki mu ne bosta gospodovala kapital in pohlep.

 

Soustvarimo rešitve Zagotovo vem, da moramo izumiti nov jezik, jezik rešitev, jezik, ki raste iz etike udeleženosti. Novega jezika sem se morala učiti za socialno delo. Moje pedagoško, strokovno in znanstveno delo je povezano s socialnim delom, z znanostjo in s stroko torej, ki po definiciji osebno zavzetost za socialno pravičnost in človekove pravice zahteva tako na ravni družbe kot tudi v procesih soustvarjanja podpore, pomoči in sprememb v osebnem odnosu. Za socialno delo smo potrebovali nov jezik, jezik, ki je usmerjen v soustvarjanje rešitev v procesih pomoči in v družbene spremembe. Ko govorim o soustvarjanju, že določim odnos med vsemi udeleženimi v procesu, v katerem nastajajo rešitve. Zato so socialno delavci spoštljivi in odgovorni zavezniki ljudi, ki so strokovnjaki za svoje življenje. Pomoč razumem, kot jo veleva slovenska beseda, ko jo razstavimo: po moč. Rezultat procesa pomoči mora biti več moči, krepitev človekovih virov in podpore, ne manj! Zato moramo strokovnjaki v socialnem delu delati iz perspektive moči, kot temu pravimo v stroki. Z empatijo se pridružimo človeku ter najprej raziskujemo talente, znanja, vire in dobre izkušnje, da lahko nato skupaj z njim raziščemo soustvarjanje novega.

Skupaj za nove rešitve V socialnem delu potrebujem to, kar potrebujem, da bi si upala in mogla biti aktivna državljanka: temeljni občutek lastne vrednosti, dobre izkušnjes tem, da znam poskrbeti zase, da se znam naučiti biti avtonomna, neodvisna (in ne sprejeti nesprejemljivega), hkrati pa moram znati in hoteti poskrbeti za druge v prijateljstvu, ljubezni, sočutju – znati ravnati za skupno dobro. Neznano bodo izumili ljudje z dovolj notranje moči, da si bodo upali v neznano, toda za soočenje z neznanim potrebujemo soljudi, povezanost v skupni akciji za soustvarjalen proces. Potrebujemo pogum za razkošje svobode, da ustvarjamo v skupno dobro, da soustvarjamo nekaj, česar še ni, kar pa že potrebujemo. Etika udeleženosti nam zapoveduje,naj delamo tako, da se slišijo vsi glasovi, saj je vsakdo dragocen za odločanje o drugačnih rešitvah za ta svet.

Naučimo se soodgovornost do sebe in do sveta Živega odnosa soodgovornosti do sebe in do sveta se lahko učimo v družini,še posebno dragocen prostor za učenje pa je šola. Odlična javna šola, ki je od vseh,je eden od temeljev socialne države. V šolo pride vsak otrok, k sodelovanju so povabljeni vsi starši, zato je tako pomembno, da prav šola zagotovi izkušnjo sodelovanja, izkušnjo soustvarjanja v učeči se skupnosti, ki nikogar ne izključi. Preprečiti moramo, da bi se prav v šoli, ki mora slehernemu otroku zagotoviti dobre razmere zauspešno učenje in ustvarjalni razvoj, začelo izključevanje. Odločno in takoj se moramo zavzeti za to, da revščina ne bo razslojevala in izključevala cele skupine otrok, kajti to se že dogaja. Takoj potrebujemo organizirano in odločno skrb za to, da revnih otrok ne bi slabše ocenjevali, da ovire na poti k uspehu zanje ne bi bile nepremagljive, kajti to se že dogaja. Potrebujemo odlično javno šolo, vendar drugačno šolo. Potrebujemo šole, ki gradijo na viziji, da je v šoli lahko uspešen vsak učenec – v šoli, ki je od vseh.
V tem času bi rada prispevala k temu, da bi šole mobilizirale vse moči, da bi učitelje, otroke in starše povezala za to, da ostane najboljši prostor za učenje sodelovanja v svetu, kakršnega želimo.

Ne smemo odnehati

Da bi zavrnili nesprejemljivo in se skupaj lotili izumljanja neznanega, se moramo vsi,ki imamo izkušnje in znanje za akcijo, povezati vskupnost, ki bo ravnala iz etike udeleženosti. Potrebujemo nov jezik – jezik soustvarjanja, jezik rešitev, jezik vizije sveta, v kakršnem želimo živeti. In potrebujemo čas, ki nam ga jemljejo tisti, ki imajo moč. Ne smemo si dovoliti, da nam vzamejo čas, kajtiza to, da bi se združili v tem, kar zavračamo, potrebujemo prav čas – čas, v katerem bi raziskali in ustvarili novo, čas za dogovore. In ne smemo odnehati.

Zato za konec še meni ljuba zgodba. Povedal jo je Jorge Bucay in pravi: Kot petletni deček je nekoč šel z očetom v cirkus in tam občudoval orjaškega slona, ki je bil z verigo pripet na zelo majhen kol, za katerega je bilo jasno, da ga slon lahko izruje takoj in pobegne. Deček je spraševal odrasle, zakaj slon ne pobegne v svobodo, saj ga količek ne bi zadržal. Odgovor, ki ga je dobil, mora dati misliti tudi nam. Slon ne pobegne, ker je od rojstva naprej priklenjen na ta kol. Ko je bil majhen slon se je upiral in hotel ubežati, a takrat je bil kol premočan zanj.Vdal se je, pristal je nato, da mu ne bo uspelo. In kaj pravi Bucay? Ne veš, če ti bo uspelo ali ne, če ne poskusiš vedno znova z vsem svojim srcem.

Živimo v času, ko moramo vedno znova poskusiti z vsem srcem, da zavrnemo nesprejemljivo in iščemo poti do sveta, ki varuje človekovo dostojanstvo, socialno pravičnosti in človekove pravice. Da ne bi odnehala, želim sebi in nam.

 

Vir:www.viva.si