Otroci vsak dan neslišno ponavljajo, da ni nikoli prepozno za srečanje in da čas za ljubezen še ni minil. Alenka Rebula: Globine, ki so nas rodile
Kdaj, če ne ZDAJ? In kdo, če ne TI? sprašujejo modri mene, tebe, vse nas, ki se zavedamo, da smo zavestni ljudje in zato odgovorna bitja. Odgovorna za svojo srečo in za radost naših otrok. Otrok, ki smo jih rodili, in otrok, ki bivajo znotraj naše duše ter kličejo po pozornosti, sočutju in ljubezni. ZDAJ je ta čas, da (za)slišimo svojega notranjega otroka in otroke okoli nas, zdaj, ko so počitnice. Dragocen čas za nas – čas, ko naj bi ne bili podložni vsakdanji rutini, temveč odprti za spreminjanje. Za prerojenje. Zato za ta dragoceni čas nisem nabirala knjige za na plažo, da bi čas praženja na soncu hitreje minil in bi poslali možgane na pašo. Ravno obratno! Za vse nas sem brala globoke sporočilne knjige, ki nas nagovarjajo, da »ni nikoli prepozno za srečanje in da čas za ljubezen še ni minil« (A. Rebula).
Naj začnem s pravljico, prelepo za oko (z oljnatimi podobami jo je obogatil hrvaški slikar Tomislav Torjanac) in ganljivo za dušo. Napisala jo je občutljiva mladinska pisateljica Neli Kodrič Filipić in ji dala naslov Punčka in velikan (Mladinska knjiga 2009). Takole se začne: Živel je velikan, ki je imel majhno hčerko: drobno, razigrano punčko. Velikan je bil vedno utrujen. Ko je hotel počivati, je hčerki zabičal, naj bo tiho. Punčka je obljubila, da bo ubogala – saj ga je vendar ljubila. Bil je njen dragi očka! A komaj je velikan zaspal, je punčka pozabila na obljubo. Hip zatem je že poskakovala. Velikana so prebudile njene topotajoče nožice in zagrabila ga je jeza. Tako velikemu se je zdela jeza čisto majhna. Toda majhni punčki se je velikanova jeza zdela velika, zato je zbežala. In besen velikan za njo. Deklica spleza na drevo, se skrije med krošnje in trepeta od strahu …Velikan zaluča vanjo kamenček, sploh ni pomislil, da majhen kamenček zanj pomeni ogromno skalo zanjo …Ko skala raztrešči drevo, velikanova jeza izpuhti in vrne se k počitku Skala se je razletela na tisoče kosov in koščkov in en je priletel punčki v srce. Punčka je zrasla v velikanko in kamenček v njej je postal skala. Rodila je sinka in ga prosila, naj miruje, saj je bila tako kot njen oče tudi ona kar naprej utrujena. A mali je še kar brenčal okoli nje. To jo je silno raztogotilo, v njenem srcu je zanihala skala in velikanka jo je iztrgala iz srca ter hotela spustiti na sinka. Deček ni stekel proč, kot nekoč njegova mama, ampak je trd od strahu kar obstal. Velikanka je besno zakričala nanj in otrok je odprl oči. Njegove oči so zažarele kot zrcalo z dna temnega tolmuna. V njih je velikanka zagledala prestrašene oči majhne punčke, v katero je oče velikan zalučal kamen, pa tudi oči očeta velikana, ki so pod jezo skrivale bolečino. V tej bolečini je opazila še eno velikanko, njegovo mamo, ki je svojega sina velikana nekoč, pred davnimi časi, udarila …Velikanka spusti skalo na tla, sede nanjo in se razjoka. To so bile solze, ki so se vsa ta leta nabirale pod bolečino v njenem srcu, pa tudi v srcu njenega ljubega očka in očkove ljube mame in še mnogih drugih pred njimi, ki so bili ranjeni in svoje rane niso nikoli izjokali.
Številni so velikani in sleherni izmed nas je mala punčka, ki se boji velikanove jeze, zaradi katere je ranjeno njeno srce in prestrašena dušica mala, piše Alenka Rebula
v veličastnem delu Globine, ki so nas rodile (Mohorjeva 2009) v pomenljivem podnaslovu: Vsakokrat, ko se občutljiv odrasli človek zazre v oči majhnega otroka, začuti, da se tiho premaknejo globine, v katerih spi spomin. Spomin na lastno otroštvo, na ranjenost, ki se pri mnogih nikoli ne zaceli, temveč vedno znova zakrvavi … Alenka Rebula je pretanjena poznavalka duše, zato je bila njena čudovita knjiga Blagor ženskam, o kateri sem na teh straneh izčrpno poročala, že večkrat ponatisnjena, in tudi Globine, ki so nas rodile, so dopolnjena izdaja iz leta 1998. Ker Alenka piše o večnih temah in piše tako, kot strokovnjaki s področja družinske in otroške psihologije ne znajo. Njeni knjigi ne govorita, temveč – pojeta. Tako lepe slovenščine ne znamo več, toliko besed, ki jih pesnica niza kot bisere na ogrlico svoje stvarne pripovedi, smo že pozabili, izgubili … Zato gre njeni knjigi vedno znova prebirati kot spodbudo za prebujenje v pristno človečnost in kot pašo na travniku najlepših slovenskih besed. Tako kot je lep jezik pesnice in že več kot dve desetletji predavateljice ter voditeljice delavnic za osebno rast Tržačanke Alenke Rebula, tako lepa je njena notranja pokrajina, iz katere rastejo izjemna dela za naše prebujenje. Prebujenje v polno ženskost in prebujenje v odraslega, zrelega človeka, ki zmore preseči otroško zapuščenost. Ta lahko dolgo neopaženo tli, a v najtežjih preizkušnjah nas zajame z vso svojo pradavno ranjeno močjo. V hudi zapuščenosti, v strahu in obupu vsi ljudje spet postanejo otroci. Takrat morda odkrijemo, da se ne znamo podpirati, pomirjati in ljubiti. Takrat tudi spoznamo, kako zelo zamerimo staršem in kako jim ne moremo odpustiti, da nas niso znali opremiti z življenjsko močjo in zaupanjem vase, kako jih ogorčeno sovražimo. Starši se postarajo in umrejo, a nepotolažena bolečina njihovih otrok preživi in semena gorja vzklijejo v novih družinah.
Globine, ki so nas rodile je knjiga za potovanje skozi pomembna obdobja odraščanja, od (pred)rojstva naprej, ki slika otroštvo plastično in sočutno zato, da bomo znali vzgajati, predvsem pa zato, da bomo najprej sami vzgojeni; si očistili srce in si umili oči. Saj drugače svojih otrok ne moremo zares videti in ne objeti lastne notranje deklice ali dečka. Alenka nas spodbuja, naj ne pričakujemo, da nas bodo starši, ki so nas prizadeli, zmogli uslišati in potešiti. Toda mi lahko odklonimo grenko dediščino, sprejmemo svojo bol in se potolažimo. Takrat se težka veriga razklene in svobodni prestopimo v odpuščanje, zaupanje in razbremenjeno srečanje s svetom. Nase vzamemo srečno dolžnost, da odkrijemo ljubezen, ki je nismo prejeli, poiščemo ljudi, ki so nas pripravljeni učiti, ter zasejemo olajšanje namesto bolečine. To je najtežja in najpomembnejša naloga našega življenja. Zato bi morala postati knjiga Globine, ki so nas rodile brevir sleherne družine, vsakega odraslega človeka. Podpišem z dušo in telesom, kar zapisuje ljuba Alenka Rebula na koncu svojega predgovora: Nič ni izgubljeno, nikoli ni prepozno, vsak dan je pravi, da v sebi rešimo otroka, ki še upa … In v tihih valovih se bo vrnilo življenje.
Povabilo v prerojenje je tudi drobna, preprosta knjižica Jake Šubica Škratove pripovedi (samozaložba: subic.jaka@gmail.com), ki je tako navdihujoča, da človek dobi metuljasta krila, ko jo prebira. Napisana je za odrasle in otroke, da bomo skupaj odkrivali gozd, drug drugega in brezgrajno ljubezen. Ko se zagledamo v krošnje dreves, opazimo, kako se drevesa objemajo med seboj. Prav ta objem jim omogoča stoletja skupnega sobivanja. Tako so varna pred mračnimi vetrovi, žledom in snegom in … ni jim dolgčas, ko tako dolgo stoje na mestu. Ko otroci opazujejo drevesne objeme, se objamejo med seboj in svet je najlepši. Jaka Šubic, sam gozdar, kot obe prejšnji pisateljici ve, da se lahko ogromno naučimo od otrok. Odrasli vse bolj razvijamo linearen jezik, jezik mentalnega pogovora. Pridobili smo znanja, ki jih otroci še nimajo. Hkrati smo si naložili oklepe vzorcev, ki nas omejujejo v našem svobodnem dojemanju. Otroci teh oklepov še nimajo, njihov jezik je prvinski, vedno govori resnico. Pri vodenju otrok je potrebno zrasti na njihovo raven. Že če bi bil v knjižici zapisan samo ta stavek, stavek, da moramo odrasli zrasti na raven otrok, bi jo bilo vredno brati še in še. Ker je v njej še vrsta drugih človeških in gozdnih modrosti, pa jo je vredno kupiti, vtakniti v žep in potovati z njo v gozd. Z velikimi ali malimi otroki, tistimi, ki smo jih rodili, ali onimi, ki trepetajo znotraj nas, da bi bili objeti, kot se objemajo drevesa …
Najgloblji nagovor za prebujenje v človeškost pa je umiranje in smrt teh velikih učiteljev — naših otrok. Kdor jih spremlja in kdor stoji ob strani njihovim užaloščenim staršem, dobro ve, česa se lahko naučimo od otrok, kot pravi podnaslov pretresljive knjige spremljevalca Steina Huseba Ljubezen in žalost (Hiša knjig, Založba KMŠ 2009). Knjigo so s svojimi povednimi risbicami opremili otroci, stari od 10 do 13 let, ki jih je vodila izjemna psihologinja, prostovoljka hospica Nina Babič. Vaša spodbujevalka k branju pa je prispevala besedilce na hrbtni strani. Naj z njim zaključim razmišljanje o otrocih kot daru za našo rast in tistih učiteljih, ki zmorejo najgloblje pogledati v oči in razpreti srce za skrivnost bivanja ter neskončno ljubezen, »ki je bla in bo, ko mene ne tebe na svet več ne bo,« kot poje slovenska narodna.
»Naši otroci nam omogočajo, da sami sebe še enkrat spoznavamo,« piše dr. Stein Husebo — velik Človek, zdravnik, ki spremlja težko bolne in umirajoče doma na Norveškem in širom Evrope. Globoko, globoko se sami s seboj srečamo v najhujši žalosti in strašni bolečini. Je še kaj bolj bolečega kot umiranje in smrt lastnega otroka? Ko bomo prebrali zgodbe mnogih s to izkušnjo, bomo verjeli, da iz brezupa lahko zraste up, iz žalosti milost in milina. Ljubezen, ki osmisli življenje, trpljenje in smrt. Kot pravi pesnik: Globoka žalost / je naredila mojo dušo / človeško.
Hvala za Ljubezen in žalost, to izjemno knjigo, ki je odslej tudi moja življenjska popotnica. Zaradi nje sem še bolj odprta, ranljiva in – zaupljiva. Saj slutim, zakaj je Solveig malo pred smrtjo rekla: »Čudno je, da je luč v temi najbolj vidna.«
Imejte lepe počitnice in naj se duša razpre za najbolj resnično v vas. Naštete knjige vam bodo pomagale upati, da je vredno. In da je prav ZDAJ pravi čas za ljubezen.
