9.5.2005Petek
Groza, groza, groza. Klical me je Žan. Njegov glas se je tresel. Takoj sem vedela, da je nekaj narobe.
»Urša, zgodila se je nekaj zelo, zelo slabega! Erik je pri meni našel drogo. Čez nekaj minut me peljejo v samico, od tam pa najverjetneje nazaj na stari oddelek.«
Takrat se je zveza prekinila.
Nisem mogla verjeti. Kakšna droga? Od kod? Kako je to mogoče? To mora biti pomota. Seveda sem takoj poklicala v zapor in želela izvedeti, za kaj gre. Seveda brez uspeha.
Ostalo mi je le še čakanje na Žanov klic. Takoj sem o tem govorila z Lindo in upala, da jo je Patrick poklical in ji povedal, za kaj gre. Pa je ni poklical. Skupaj sva zaskrbljeni čakali na klic.
Ni ga bilo.
10.5.2005Sobota
Ves dan je minil v nestrpnem pričakovanju. Točno ob enaindvajsetih je zazvonil telefon. Na drugi strani se je oglasil otožen Žanov glas.
»Živijo, Urša. Nisem vedel, ali naj te sploh pokličem. Toda ne glede na vse mislim, da si zaslužiš, da veš, kaj se dogaja.«
»Prav gotovo hočem vedeti, kaj se dogaja! Povej!«
»Najbolje, da ti povem vse od začetka. Včeraj popoldne, po pouku, sva se s Patrickom kot ponavadi dobila pri mreži na dvorišču. Bil je razburjen in s solzami v očeh. Z jeznim glasom mi je rekel:
»Žan, Erik me ima. Izvaja vsesplošno racijo, jaz pa sem ravno dobil pošiljko robe. Povsod so že pazniki, nimam je kam skriti. Tokrat je res konec, razen če mi ti pomagaš.«
Brez obotavljanja sem iztegnil roko in vzel zavoj ter ga spravil v žep. Obrnil sem se in stekel v sobo. Skril sem zavitek pod vzmetnico. Tedaj sta se pojavila paznika. Sledilo je kot ponavadi. Stal sem v kotu in opazoval iskanje. Seveda sta zavoj takoj našla in poklicala sta Erika. Ta je bil v nekaj minutah v sobi. Skupaj so takoj ugotovili, da gre za heroin. Erik se je obrnil k meni in s prikritim nasmeškom na obrazu dejal:
»Pa vaju imam! Sem vedel, da sta oba enaka. Davorina si preslepil. Noč v samici ti bo koristila za razmišljanje o tvojem početju. Jutri pa se seliš nazaj.«
Tako sem noč preživel v samici. Potem pa so me pazniki preselili nazaj na oddelek z drogami.
Glej, Urša, spet sem ‘zasral’. Rad bi ti kaj rekel v opravičilo, vendar ne vem, kaj. Veliko sem razmišljal o tem, kar sem storil, o tem, ali sem ravnal prav ali narobe, in o posledicah. Žal mi je, toda mislim, da sem ravnal prav. Brez pomisleka bi to še enkrat storil za Patricka. Vem, da sem s tem zaprl vrata do najinih ciljev. Toda prepričan sem, da bova našla drugo pot. Sedaj imam druge probleme. Ponovno so me dali v sobo s Patrickom. Toda ta se me izogiba in noče govoriti z menoj. To me še najbolj boli.«
»Žan, ne vem, kaj naj ti rečem. To je veliko preveč zame v tem trenutku. Razmislila bom o tem in se jutri pogovorila s teboj.«
Takoj po pogovoru sem govorila z Lindo. Patrick je še vedno ni klical. Tako sem ji povedala, kaj se ge zgodilo. Nato sva bili nekaj časa tiho, sami s svojimi mislimi. Nato pa je Linda začela:
»Urša, zelo mi je hudo, da je Patrick to storil. Uničil vama je življenje. Ne morem verjeti, da sem se zaljubila v takega pokvarjenca.«
Takrat pa sem se v trenutku odločila.
»Počasi, Linda. Od tebe sem pričakovala bolj moder odgovor! Do tega trenutka nisem vedela, ali je Žan ravnal prav ali ne. Sedaj vem, da je ravnal pravilno. Moral se je odločiti, ali je pravi prijatelj ali ne. Izbral je pravilno odločitev. Patrick je takšen, kakršen pač je. Nikoli ni skrival, da je kriminalec. Torej je bil tak, kakršnega poznamo. Odločitev pa je bila Žanova. In sam se je odločil sprejeti posledice. Mislim, da morava biti pogumni in poiskati drugo pot.«
Linda je nemo prikimala.
11.5.2005Nedelja
Peti obisk pri Žanu. Danes se je zgodilo veliko stvari. Ko sva z Lindo prispeli, naju je že čakal v sobi za obiske.
»Kje pa je Patrick?« je takoj vprašala Linda.
»Verjetno ni hotel priti, ne vem, nisva še govorila. Linda, reci pazniku, naj gre ponj, da si mu prišla na obisk,« ji je odgovoril Žan.
Linda je stopila do paznika in prosila, če lahko pripeljejo Patricka. Potem se je usedla za mizo in Žan je začel pripovedovati.
»Glejta, obema bi se rad še enkrat opravičil, toda sedaj je, kar je. Danes zjutraj sem moral k Davorinu. Ko sem vstopil v pisarno, je bil tam tudi Erik. Takoj mi je bilo jasno, da bo hudo. Davorin je kar brez pozdrava začel:
»Redko kdaj naredim tako veliko napako. Kot sem jo storil pri tebi. Bil sem prepričan, da si drugačen in da si zaslužiš priložnost. Pa si vse zapravil. Erik je imel prav. Čisto navaden preprodajalec si. Ravno tak kot Patrick, le še bolj zvit. Najin dogovor je s tem padel v vodo. Tudi ko prideš od tukaj ven, vedi, da boš imel takšno priporočilo, kot si ga zaslužiš. Pozabi na to, da boš kdaj odvetnik. S tem si zapravil svojo priložnost.«
Takrat sem hotel nekaj reči v svoj zagovor, toda bilo mi je takoj jasno, da ima Davorin prav. Po vrhu vsega se je oglasil še Erik.
»Preprodajalce že od daleč zavoham. Skupaj s Patrickom bosta ostala v sobi, da vaju bom lahko lažje nadziral. Od sedaj se vama obeta peklensko obdobje. Odpeljite ga!«
In pazniki so me vrnili v sobo. Vem, da sem s tem ogromno izgubil.«
Takrat pa je vstopil Patrick. Njegov obraz je bil pust in brezizrazen. Usedel se je k nam in pričel:
»V zadnjem času se je v mojem življenju zgodila morda edina dobra stvar. Spoznal sem vas tri. Kot ponavadi pa sem ponovno vse zafrknil. Izgubil sem dobrega prijatelja, uničil sem sanje njemu in njegovemu dekletu in razočaral sem tebe, Linda, ki mi ta trenutek pomeniš vse v življenju.«
Takrat pa mu je Žan skočil v besedo:
»Prenehaj! Ničesar nisi ti kriv. Sam sem se odločil, da vzamem drogo in jo skrijem. Odločil sem se pravilno ne glede na posledice. Nehaj kriviti sebe za vsa moja dejanja. Takoj bi brez pomisleka to storil še enkrat.«
Takrat pa je Patrick nadaljeval:
»Vesel sem tega, kar sem sedaj slišal; ne moreš si misliti, kako zelo vesel sem. Torej imam res pravega prijatelja…«
Takrat je Patrick objel Žana, ta pa mu je objem vrnil.
»To pa ne spremeni dejstva, da sem vama vse uničil. Toda nič ne skrbita. Patrick bo vse popravil. Zaupajta mi.«
Nato pa se je obrnil proti Lindi.
»Bil bi počaščen, če bi bila še vedno pripravljena govoriti z mano. Tam na samem, mislim.«
Linda je brez besed vstala in presedla sta se k mizi v vogalu. Tam sta nadaljevala svoj pogovor. Žan se je spet obrnil k meni in pričel:
»Urša, tokrat pa res ne vem, kako bova to uredila. Razočaral sem Davorina, razočaral sem tebe in razočaral sem Lindo. Sedaj mi je jasno, da ne bom nikoli odvetnik. Morda bom lahko srečen, če bom sploh kdaj končal gimnazijo. Oprosti, vendar tokrat ne vidim svetle točke v moji prihodnosti. Še enkrat razmisli, če želiš ostati z menoj, saj ti ta trenutek ne morem ničesar nuditi.«
»Sem ti že povedala, da bom vedno ostala s teboj, ne glede na to kaj se zgodi. Morda ne boš odvetnik, lahko pa boš šofer. Veš, vozim se tudi zelo rada.«
Oba sva se nasmehnila.
»Veš, Urša, ti me držiš pokonci…«
Sredi stavka pa je obnemel. V sobo so vstopile tri osebe. Vsi trije so bili v črnih elegantnih oblekah, kot kakšni nobel odvetniki. Dva sta bila ogromna primerka daljnih človeških sorodnikov. Imela sta kakšnih sto štirideset kilogramov in bila sta tako visoka, da sta se sklonila, ko sta vstopila skozi vrata. Imela sta zelo kratko pričesko, na nosu pa sta imela temna očala. Med njima je korakal majhen, suh belolas možic, ki je imel nad ustnicami tanke, srebrne brke. Vsi v sobi za obiske so onemeli in opazovali čudno trojico. Ti trije pa so se napotili naravnost proti Patricku in Lindi. Mali možic se je usedel k njima, gorili pa sta stali in se s hrbtom obrnili proti Patricku in Lindi ter tako celo mizo zakrili pred radovednimi pogledi. Njun nastop je vse prisotne takoj prepričal, da so se brigali le zase.
Z Žanom sva takoj vedela, za kaj gre. Pravkar je k Patricku prišel na obisk stric Antonio. Kar pa ni bil dober znak. Po kakšnih desetih minutah je Antonio vstal in trojica je zapustila sobo. Takrat pa je prišel tudi paznik in naznanil konec obiskov. Z Žanom sva se poslovila, Patrick pa je utegnil le prišepniti:
»Vse bo še dobro.«
Na poti domov mi je Linda povedala, da sta se s Patrickom pobotala, da ni več huda nanj, bila pa je navdušena nad obiskom. Saj je le sedela tam s Patrickom in ni skoraj nič razumela, toda stric Antonio je naredil velik vtis. Razumela pa je le toliko, da je lahko razbrala, da so govorili o Žanu.
To pa mi postavlja nova vprašanja.
12.5.2005Ponedeljek
Žanov klic je bil tokrat prijetnejši. S Patrickom sta imela dolg iskren pogovor:
»Veš, Žan, Še nikoli ni nihče naredil česa takega zame, kot si ti. Jaz sem izgubljen primer, kriminalec z dušo in srcem. Meni ni pomoči. Toda ti si drugačen. Zaslužiš si vse dobro v življenju. Usoda je pač hotela, da naju združi kot prijatelja. Ti si bil postavljen na preizkušnjo in se odločil za prijateljstvo, ne glede na posledice. Kar si storil, zelo cenim, vendar oba veva, da ti je to uničilo življenje. Zato sem se odločil, da ti pomagam po svojih najboljših močeh. Stvar je taka. Sedaj ne boš mogel postati odvetnik, pravzaprav imaš s tako kartoteko zaprta vsa vrata. Zato sem se odločil in zaprosil don Antonia za pomoč. Res, da nimaš prihodnosti pri nas, vendar lahko svoje sanje uresničil kje drugje. Don Antonio me ne ceni, ker sem ga razočaral. Toda pripravljen je tvegati pri tebi. Sedaj pa si ti na potezi, da se odločiš, ali ponudbo sprejmeš ali ne.«
Ostal sem brez besed. Potem pa le izdavil:
»Toda kako to misliš? Za kakšno ponudbo gre in zakaj te je don Antonio poslušal?«
Patrick se je le nasmehnil.
»Glede prepričevanja sem mu obljubil, da če pomaga tebi, mu ne bo nikoli več potrebno pomagati meni. Vse, kar bi storil zame, naj stori zate. O ponudbi pa ne skrbi. Preselil se boš v Trst, priskrbeli ti bodo novo identiteto, stanovanje, končal boš šolanje in postal odvetnik. Nekaj takega si je don Antonio vedno želel zame. Toda če sem iskren, to niso nikoli bile moje sanje in z največjim veseljem se temu odrečem.«
Ta ponudba mi je bila zaprla sapo in izdavil sem le, da bom o tem govoril s teboj.
»Torej sedaj veš, čemu je bil namenjen tisti včerajšnji obisk.«
To me je tako presenetilo, da nisem vedela, kaj naj odgovorim.
»Žan, to je prečudovita ponudba, da bi lahko bila resnična! Gotovo se nekaj skriva v ozadju. Saj veš, da imaš opraviti s pravo mafijsko družino?«
»Ne, Patrick mi je zagotovil, da gre za popolnoma legalno stvar, razen moje identitete seveda. Prosim te, razmisli o tem in se bova jutri pogovorila.«
Po pogovoru sem seveda takoj odšla k Lindi. Ta je že vse vedela, saj ji je Patrick že vse razložil. Sedli sva in pričeli tehtati možnosti. Vendar sva na koncu spoznali, da je to le moja in Žanova odločitev. Izrekla mi je le podporo k vsemu, za kar se bova odločila.
Karmen Milutinovič, TŠC Nova Gorica, Elektrotehniška in računalniška šola
Mentorica je prof.Bojana Modrijančič Reščič
