Preveč je kurjih, premalo mačjih šol

0
179

NEDELO, Ljubljana, 15. avgusta 2009, stran 6-7

 

Izr. prof. dr. Manca Košir, sklicateljica in voditeljica javne tribune Kakšno šolo hočemo

PREVEČ JE KURJIH, PREMALO MAČJIH ŠOL

Iva Gruden

 

Sklicateljica in voditeljica javne tribune Kakšno šolo hočemo Manca Košir je prepričana, da trenutno javno osnovno šolstvo potrebuje korenite spremembe. Po njenem mnenju osnovnošolci z obstoječim šolanjem ter v vse pogosteje revnem in prezaposlenem družinskem okolju ne zmorejo rasti v to, kar je vanje položeno, zato je na poti do otrokove odličnosti treba spremeniti marsikaj: odnos učiteljev do učencev, izobraževanje učiteljev in šolske aktivnosti.

 

Od kod črpate ideje za boljšo šolo?

Navdih je bila knjižica prijateljice psihiatrinje Darje Boben Bardutzky Kurja šola, mačja šola, ki je vrsto let spremljala razmere v osnovnem šolstvu in jih slikovito in duhovito opisala. Najkrajši opis kurje šole: sestavljajo jo (butaste) učiteljice, ki bi jim bilo bolj všeč, če šole ne bi imele učencev. Ukvarjanje z njimi se jim zdi prava muka, zato je njihovim učencem hoditi v tako šolo tudi muka. In včasih komu uspe prepis na mačjo šolo. Zanjo velja, da se učitelji in ravnatelj(ica) veselijo svojega dela, radi prihajajo v šolo in se povezujejo v radostno skupnost s skupnim glavnim ciljem: da so v njihovi šoli vsi uspešni in da je v njej dobro vsem – njim, učencem in njihovim staršem. V kurji šoli otroke sprašujejo, česa ne znajo, v mačji šoli jih pohvalijo, ker tako veliko vedo. V kurji šoli otrok ne motivirajo z zanje ustreznimi dejavnostmi, v mačji šoli je motivacija za učenje ključna.

 

So slovenske šole torej večinoma kurje ali mačje? So šolarji preobremenjeni, zaposleni z napačnimi aktivnostmi, ne dobivajo "šole za življenje"?

Na srečo je veliko šol povprečnih, torej nekje vmes, a naj na vaše vprašanje odgovorim kar s preskusom iz Darjine imenitne knjižice. Ravnateljica mačje šole je nekega dne sklicala vse učitelje in jim naročila, da na list papirja vsak za svoj predmet napišejo, kaj bi moral učenec po končani devetletki zares znati. Učitelji so se pridno lotili dela, potem pa je ravnateljica vprašanja fotokopirala in učitelji so morali odgovarjati na vsa, razen za svoj predmet. Rezultat? Niti eden od učiteljev ni znal odgovoriti na vsa vprašanja, tudi na večino ne. Torej učitelji, ki učijo na devetletki, sami te in take šole ne bi uspešno zaključili! Zakaj ne? Prav zato, kar sprašujete: obremenjeni so z nepotrebnimi in pogosto zastarelimi podatki, namesto da bi se učili, kako naj se učijo, se „piflajo“ na pamet in zato snov tudi hitro pozabijo, snovi ne utrjujejo, temveč bezljajo po prenatrpanem učnem programu, učenci ne pridobijo izkušnje, da je to, kar se učijo, za življenje pomembno … Pogosto šolo nadaljujejo še doma, kar je grozno. Naša zahteva je zato logična: šola naj se godi v šoli, doma pa naj se mularija sprosti, se ukvarja s tem, kar jo veseli, se čim več igra in rekreira ter goji svojo ustvarjalnost in svobodo duha. To je zlasti pomembno za otroke, katerih starši nimajo ne ustrezne izobrazbe ne časa, da bi se ukvarjali z njimi, sploh pa ne denarja, da bi jim plačevali drage inštrukcije.

 

Kakšne spremembe bi predlagali, pri čem bi začeli?

 Ni fraza, da šola stoji na učitelju in raste ali pade z njim. Tega se na mačjih šolah zavedajo in trdijo – člani gibanja Kakšno šolo hočemo pa podpišemo – da je učiteljski poklic najpomembnejši poklic v družbi, ne glede na to, kaj ta družba o tem meni. Zato bi ga smeli opravljati le najboljši, saj učitelji ne le izobražujejo, temveč s svojo podobo tudi vzgajajo. Dober učitelj ni le odličen strokovnjak na svojem področju, temveč vsestransko izpolnjeno bitje, zadovoljno samo v sebi. Sočutno osebnostno zrelo bitje, ki ima rado ljudi, živali in rastline, mu je mar za svet, je radovedno in ustvarjalno, samozavestno in avtonomno. Zato predlagamo sprejemne izpite za vpis na pedagoške smeri, ki bodo ocenjevali tudi čustveno inteligenco in socialne kompetence kandidatov za učitelje. Saj sposobnost za dialoško soustvarjanje in skupinsko delo ni manj pomembna od strokovnega znanja. Tak učitelj bi moral biti tudi imenitno plačan, se razume!

 

Kdo poleg šolskih ustanov bi moral še sodelovati pri prenovah?

 Kot je že rekel Marx: najprej mora biti vzgojitelj sam vzgojen. Torej, ključno vlogo imajo ustanove, ki učitelje izobražujejo. Poglejte, kakšne programe imajo in predvsem, kdo na teh ustanovah uči, s kakšno motivacijo. Sama sem diplomirala na Pedagoški akademiji in ne bom pozabila komentarja legendarnega profesorja Leona Žlebnika: »Manca, vi z matematike ste izjeme, drugače se pa na našo šolo vpisujejo najbolj butasti, najmanj nadarjeni in sposobni, ker jih drugje ne vzamejo.« Zagotovo je pretiraval, a v premnogih primerih žal njegova ugotovitev velja še danes. Pomembno vlogo pri tej temeljni in ključni spremembi imata tudi obe ministrstvi, ki bi se morali s pomočjo celotne vlade takoj lotiti vzpostavljanja sprememb v zakonodaji, pri razpisih za učitelje na pedagoških fakultetah, nemudoma bi bilo treba uvesti sprejemne izpite za učitelje, da bi njihov poklic postal spet družbeno ugleden in spoštovan. In – ponovno poudarjam – dobro plačan! Pri prenovi bi morala sodelovati tudi vsaka posamična šola, saj se da, kot kažejo primeri dobre prakse, ogromno dobrega narediti že znotraj sistema, kakršen je zdaj. Kot je rekla ena od odličnih učiteljic na javni tribuni, ki smo jo 19. maja pripravili na ministrstvu za šolstvo: »Včasih sem se držala učnega načrta. Z leti sem pridobila samozavest in sem vse manj gledala na načrt, vse bolj pa na učence. Zdaj se požvižgam na učni načrt. Kakšna fantastična sprememba zame in za učence, vsi z veseljem obiskujemo šolo in se veliko naučimo drug od drugega.« Pomembno je tudi zmanjšati število učencev v razredih, največ do okoli 15 v razredu, pobarvati šolo z veselimi barvami in omogočiti otrokom, da bodo delali na vrtu. Če tega šola nima, ima gotovo možnost nabaviti korita z zemljo, da bodo otroci občutili, kaj pomeni vrtnariti, skrbeti za rastline, se veseliti, ko jim rastejo in dajejo sadove. Stik z naravo je izjemna izkušnja! In spodbujati gibanje, učencem primerno. Deklice naj tudi plešejo, ne le tekmujejo v fantovskih veščinah. In nujno – pouk je treba začeti kasneje. Anketa med člani našega gibanja je pokazala, da je najbolj primerno ob deveti uri, nikakor pa ne pred 8.30!

 

Kakšne se vam zdijo že obstoječe alternative, npr. Waldorfska šola? Ali pa šolanje na domu, za katerega se menda odloča čedalje več ljudi? Kaj pa vpisovanje v tujejezične šole?

Starejša vnukinja je pravkar končala Waldorfsko šolo, njen brat ji sledi, zet je tudi na tej krasni šoli. Pa radostna šola Eliza, pa fantastična angleška šola – to so super šole! Vse imajo nekaj skupnega: spodbujajo otroke, da se razvijejo v to, za kar so nadarjeni in kar jih veseli. Ne pristajajo na kalupe, da morajo vsi otroci znati isto na enak način, temveč se zavedajo, da dva otroka nista enaka – kako bi potem od vseh zahtevali enako? Vse te šole tudi pomembno sodelujejo s starši, a ne tako, da bi vsako starševsko uro začeli z istim dnevnim redom: disciplina, otroci so grozni in tako dalje. Joj, koliko takih roditeljskih sestankov sem dala skozi, na enem sem skoraj znorela in vprašala, kaj ko bi za spremembo povedali, kako čudoviti otroci hodijo v razred, kako so napredovali. Ampak problem teh šol, ki jih omenjate, je, da so premajhne, da jih je premalo, predvsem pa, da so za najbolj potrebne – predrage. Zato se zavzemamo, da bi znotraj javnega šolstva bila omogočena izbira med raznolikimi šolami, med različnimi programi in pristopi. In da bi bili predmeti enakovredni, tako naravoslovni, družboslovni kot nujno potrebni umetniški. Kakopak sem sodi tudi možnost šolanja doma in izbiranja »menija« s programov različnih šol znotraj javnega šolstva.